Dragi Spidi
Svetovati ti ne bi upal ravno, ker sem le en bk in strokovno sploh nepodkovan na področju medsebojnih odnosov in kar pač sodi in ne sodi zraven, lahko pa ti podam svoje laično razmišljanje...morda v premislek.
Pravzaprav si dokaj skopo opisal situacijo, v kateri trenutno si, zato le predpostavljam, da sta oba še mlada, brez poprejšnjih zakonov, da načrtujeta skupno prihodnost, da živita skupaj. Če so moje predpostavke napačne, potem je tudi ostalo pisanje bolj out, tako da sem najbrž brcnil v temo.
Pol leta skupnega bivanja je najbrž že en tak čas, ko slepa zaljubljenost zgubi s kemijo podprt zagon in preide v naslednjo, zelo občutljivo fazo odnosa, ko se oba začneta zavedati napak drug drugega in vaju prično motiti, ko se začneta zavedati, da partner ni od boga poslan angel, ampak človek iz mesa in krvi, človek z lepimi in ne čisto lepimi lastnostmi ter navadami. V tej fazi je skoraj gotovo zelo priporočljivo, da najprej vsak pri sebi, nato pa skupaj, razčistita s svojim srcem, pričakovanji, vizijami o skupni prihodnosti, o vrednotah, o tolerancah, kompromisih....zrelo, pošteno, skozi konstruktiven pogovor, brez očitanja, brez prepiranja...enkrat, dvakrat, stokrat, dokler se bosta ali ne bosta videla skupaj čez...deset, dvajset, petdeset let. Pričakovati, da se bo partner spremenil, oziroma pogojevati vajino prihodnost z zahtevo partnerju, naj se spremeni, je iluzorno, kajti spremeniš se lahko le sam, drugega ne moreš oziroma bolj natančno, spremenil se bo, če se bo, ko se boš ti spremenil. To je faza, ko zaljubljenost zamre, in s tem tudi vajina zveza, ali pa preide v drugo obliko, ljubezen, ko partnerja ljubiš takega kot je ali še lepše, ga ljubiš prav zato, ker je tak kot je.
Predpostavljam, da se prav poglobljeno še nista pogovarjala o vajini skupni prihodnosti, kajti finance so gotovo njen pomemben del, tako da je njen očitek mogoče opravičen. Ali si mamin sinček ali nisi, ne vem, ker si premalo napisal o vlogi in pomembnosti (zate) tvoje matere oziroma staršev v odnosu s tvojim dekletom. Ljubezen do partnerja in ljubezen do matere se med seboj ne izključujeta, vendar se moraš jasno zavedati, da je ljubezen do partnerja brezprizivno na prvem mestu in ne dovoljuje nikakršnega vmešavanja matere problematiko vajinega odnosa. Če se o stvareh, ki se tičejo vaju s partnerjem, posvetuješ z materjo namesto s partnerjem, ali če se mati vpleta v vajine probleme samovoljno, potem dejansko si mamin sinko in je to zelo nezdravo za vajin odnos in ti partner upravičeno očita. Ti in le ti si odgovoren, da postaviš mamo na mesto, kamor sodi in ji ne dovoliš vmešavanja v vajino zvezo. To ne pomeni, da jo ne boš imel rad, kajti ljubezen do matere je neprimerljiva z ljubeznijo do partnerja, je druga oblika ljubezni, nekonkurenčna. A pri svojih dejanjih in odločitvah moraš vedno postaviti na prvo mesto partnerja, ne mame.
Predvsem pa, pogovarjajta se, čimveč, o vsem kar vaju teži, brez obtoževanja, prepiranja. Če se neznata, obstaja cel kup knjig o pravilni komunikaciji, delavnice so na to temo itd. itd....
Želim ti...ne...obema, da vajina zaljubljenost preide v ljubezen...zdravo, trdno, polno, iskreno.
Aja...še to...odnos je kot vrtnica; potrebuje nego ves čas in vsak trenutek.
en bk
Home
Pages: 1
