A mislis, da lahko tudi iskanje prave stvari postane ovira, da bi nasli pravo stvar?

S tem mislim, da ves cas pestujes nek dvom, neko rezerviranost, neko negotovost, ali je to prava stvar ali ni in se zato ne vlozis celega v neko rec (odnos) in tako nikoli ne preveris, ali je stvar pred tabo tudi prava stvar.

bp

Lilith wrote on 03.03.2004 at 22:24:02:


Lilith, osebno razmišljam o teh stvareh tako kot si zapisala ( quote).

Enako sem prepričan, da tovrsten odnos do neke konkretne "prave stvari" ni zanikanje le te v njeni verodostojnosti za nas ali odraz neke  naše osebne lahkotnosti. Vsekakor pa smo  sebi dolžni dati priložnost za novo " pravo stvar ".

Lilith wrote on 03.03.2004 at 22:24:02:


Misel, da je v življenju možno srečati le enega in edinega pravega partnerja,  me zelo potre.    Ne zato, ker ne bi verjela, da to ni možno. Verjamem, da so ljudje, ki so preživeli vse življenje z enim partnerjem in tudi bili srečni (ali pa vsaj zadovoljni, no).

Niso pa vsi ljudje imeli te sreče, življenje jo marsikomu na razne načine zagode. In tudi niso vsi tako "pametni", da bi že prvič izbrali ta pravega. Morda so mislili, da je, pa se je kasneje izkazalo, da ni bil oz. da ni več ta pravi. Ali pa se vmeša smrt, kot v romanu, iz katerega citiraš misel.

Ja, jaz verjamem, da imamo v življenju druge možnosti. Da je možno, da v danem trenutku ena prava stvar ni več prava stvar. Da drugič najdemo pravo stvar.

Toni_Zamene wrote on 04.03.2004 at 07:18:16:


Dobro besedo si izbral - lahkotnost... Morda gre tukaj za konflikt med težnjo po polnem življenju iz vseh naših čutov in duše na eni strani in pa ponotranjenimi moralnimi normami, ki ponujajo t.i. norčevanje iz "prave stvari". Naš superego nam skozi te zapovedi forsira samožrtvovanje v imenu nečesa lepega, kar smo doživeli in česar ne bi smeli oskruniti.

Ampak zanimivo, kako globoka in zanosna čustva lahko vzbuja en tak superego...  

Toni_Zamene wrote on 04.03.2004 at 07:18:16:


Toni.
Še ena stvar me muči. In sicer, kaj pomenijo naše nove priložnosti v odnosu do preteklosti. Bom uporabila kar citat iz knjige:

"To pomeni, da se delajo norca iz preteklosti. Vsakič, ko na novo začneš, zbiješ vrednost tistemu, kar si imel prej..... Če kar naprej začenjaš na novo, najlepšo stvar na svetu zbanaliziraš v nulo. V instantno, ničvredno ljubezen za sproti.
- Ti ne bi rad še ene priložnosti, Alfie? - Sem jo že izkoristil."


Jaz si želim verjeti, da ne gre za zbijanje vrednosti. Da je vseeno možno živeti naprej, ne da bi oskrunil preteklost.
Ampak včasih se sprašujem...

Se povsem strinjam s Tonijem.

Moja ljubezen, ki sem jo doživela v preteklosti, je bila pristna in v tistem trenutku zame gotovo prava. Ni razloga, da bi to zanikala in tudi ni razloga, da ne bi ponovno doživela pravo stvar.

Pozdravček!

Dobra razmišljanja... Človek se zamisli...

Jaz mislim, da je prava stvar v tem trenutku. Ko mine čas in se stvari odvijejo, se nekaj naučimo in gremo naprej. Če ne bi bila s to osebo, ne bi bila to kar sem sedaj. Ne bi imela teh izkušenj in spoznanj. Jaz mislim, da so vsi naši učitelji - za določen čas.
Prav je da gremo naprej in pustimo stvari za seboj in jih pospravimo v kotiček našega srčka.

To, da si hočemo povedati, da je samo ena stvar prava, si ne pustimo naprej, oklepamo se preteklosti in določene osebe. To pa ni dobro.

Jaz verjamem v : Sam se rodiš in sam boš umrl.

Ostali nam pomagajo, spremljajo, učijo...
In ko umremo se spet srečamo in prave duše dvojčice se spet srečajo v naslednjem življenju (samo v drugih vezeh - oče, mati, partner, prijatelj...)

Od moje najboljše prijateljice sestra je izgubila fanta. Ko se je ponovno zaljubila je imela slabo vest.
Življenje gre naprej in tudi naš dragi bi si želel, da smo srečni na tem svetu.