Quote:In ali ni lepo biti otrok. Dovoliti si čutiti kot otrok. Izraziti nejeveljo in bolečino kot otrok? In na koncu, ali nismo še vedno otroci?
Se bojim, da so meje med otroštvom in odraslostjo tako majhne, če sploh so, da jih niti ne znam imenovati.
Po moje so samo izkušnje tisto, kar nas delajo odraslega.
Pa ti, si že slišala, da lahko nekateri ljudje (dogodki, misli, forumi, če že hočeš) v nas budijo negativne občutke, drugi pa pozitivne.
Rabim napisat še kaj več?
N.
Glej, praviš, da bi blo fajn, če bi lahko izrazili bolečino in nejevoljo kot otroci. Prav! Zakaj potem še prav tega ne in sprejmeš pri ostalih otrocih tu na forumu
. Vprašaj se, zakaj ti to vzbuja negativne občutke - je tako težko videt skozi? Si morda ne dovoliš biti 'neduhovna' in si pravzaprav nejevoljna na tiste, ki si to dovolijo. Nisi ti enkrat odprla topica, kjer si pozvala, če bi se kdo želel s tabo prepirat? Men je bil prav simpatičen.
Veš, če nisi del nečesa z dušo, če nekaj opazuješ od zunaj, je normalno, da se počutiš odtujenega od tistega in ga ne moreš začutit kot takrat, ko si del nečesa, kar imaš rad. Poskusi kaj napisat takšnega, kot želiš, da bi bilo in kot je v tvojem spominu lepo. Naj te ta živost in krešenje mnenj ne zavedeta. Saj veš, tista stokrat zlajnana od Ghandija: "Sami bodite sprememba, ki jo želite." Če pa tega ne znaš, je to drugo, ni pa najbolj plodno in fer od drugih zahtevat nekaj, česar ne najdeš in ne vidiš v sebi. Ker le z čistim srcem in ljubeznijo lahko prekrijemo in sprejmemo. Pa še ta znucana: če ti nekaj vzbuja takšne negativne filinge, ne pomeni nujno, da je s tistim kaj wrong. Kako bi bilo, če bi zmeraj zapuščali, kakor malo nam nekaj ne bi bilo všeč? In si nikoli priznali, da so negativni občutki v nas, nikoli jih razkrinkali zakaj jih gojimo, kakšno darilo potrebujemo..., skratka bili osamljeni in ubogi.
Sem malce odvozla...
Upam, da boš še naredila kakšen korak do tega, kar želiš.
Home
Pages: 
