Glede na aktualna dogajanja, džamija pa izbrisani, ko so naši mediji dobesedno preplavljeni z besedama strpnost-nestrpnost, bi rada tule spregovorila malo o tem kaj to strpnost sploh je.

Torej, ne zanimajo me vaši pogledi na konkretna dogajanja, ampak bi rada slišala vaše interpretacije strpnosti in razmišljanja v razmerjih jaz - ti; mi-vi(oni)...

Pa brez linkanja člančičev prosim, ker upam, da premorete svoje možgane in zato znate podati SVOJE razmišljanje.

Tokrat za spremembo ne bom začela s svojim razmišljanjem, ker vem da je lažje pisati takrat, ko se lahko obestie na nekaj, kar tule lahko quotate in po možnosti raztrgate...to pa seveda ne pomeni, da mojega mnenja ne boste dobili.

Strpni so najbolj nestrpni. Kajti, kdor misli, da je strpen je v resnici nestrpen. Da doživiš strpnost, moraš spoznati nestrpnost, tako pravijo  

LIFE'S A BITCH.

S-trp-nost... zame je to neke vrste skozi leta natrenirana meja prenašanja nečesa, do česar ti ni. In eni ljudje so tukaj bolj strenirani, drugi manj.
Strpnost v svoji funkciji izgubi pomen, ko na drugi strani enačbe ni več nečesa, do česar ti ni, v situaciji, ko recimo le-to, do česar ti ni, izgine al pa se spremeni v kaj, kar drugače razumeš, boljše sprejemaš al pa celo podpiraš.

Običajno si ljudje želimo predvsem tega, da bi to, do česar nam ni, izginilo v tri krasne, ker je to dost lažje, kot pa recimo spremenit svoje stališče tega.
Na žalost pa (večinoma) stvari ne znajo izginjat v tri krasne...

in pol pride do ne-strpnosti.

Strpnost je zame druga beseda za toleranco, sprejemanje, sožitje, slogo in razumevanje. Biti nestrpen pomeni, da se počutiš ogroženega, da te je strah, da boš prikrajšan zaradi nečesa, česar te bo nek "nepridiprav" od zunaj okradel, izkoriščal in vršil agresijo nad lastnimi osebnimi, družbenimi ali morda državnimi in kulturnimi vrednotami, vse  z namenom, da te podjarmi, aismilira in da si te podredi.

Če se ustavimo pri nacionalni nestrpnostim, je pri večini primerov povod zanjo, splošno nezadovoljstvo ljudskih množic zaradi slabih družbeno-socialnih in ekonomsko-gospodarskih razmer (brezposelnost, alkoholizem), ker izzovejo splošno nezadovoljstvo, pri čemer pa napetost oziroma paro spustijo skozi ventil sovraštva, na imigrantih, prislejencih, azilantih, tujcih in na  raznih etničnih skupinah (Romih, Judih). Svojo jezo, frustracije, srd in duh maščevanja tako pomirijo vsaj za nekaj časa, za silo, ker jih obup pač pripelje do te točke in ker dejansko uvidijo kako nemočni so do pravih krivcev za nastalo situacijo (politike, vladna struja), ki nosijo dejansko dogovornost. In ker nad temi nimajo moči, ker so zaščiteni, tudi z vojsko, si postrežejo s tistim, kar imajo na dosegu, poiščejo si bližnje žrtve, grešne kozle, in projecirajo svojo sobvraštvo na njih, npr. naredijo si celo lutke, ki jih potem simbolno linčajo in skurijo, če  ne gre drugače.

Če se ustavimo pri verski nestrpnosti, pa izhaja iz mišljenja, da je ena vera superiorna na pram drugi in zato verski fanatiki na vsako drugo vero gledajo kot na konurentna, lažnivca, heretika, ki širi krivo vero, pripišejo so si celo legitimiteto do svetih vojn, ker so to za njih konkurenti, ki jih je trbe zadušit, da si obstoječa institucija zagotovi še nadaljni monopol.

t wrote on 07.02.2004 at 15:55:17:

Kaj pa, če človek uživa v mučenju lastnega telesa   ???

tudi bolniki hodijo po svetu.