Sparky, sej so vsi že vse povedal. Jaz bi samo dodala, da ne misliti, da bo mama kaj drugače ravnala, ko boš malo starejša, pa kao bolj zrela, pa pametna. Mama bo zmeraj isto počela, ko boš imela družino, bo pa kaj drugega na tapeti. Moja mene hoče še danes kdaj manipulirat, pa jih imam skoraj 40. Seveda ji ne rata, ampak proba pa. Tako da, postavi se zase. Ne rečem, da ne bo hudo, ampak potem bo pa bolje.

Quote:


Ej, LittleStar...

A bi ti to lahko tak malo bolj po domače...
Da bi jaz boljše razumela what's wrong.

Quote:


To je tud point, velik point!

sinjeoka wrote on 03.02.2004 at 10:04:17:


To ni bum po njej. Jaz sem napisala to, ker se je meni dogodilo skoraj isto. Pa  ni nič pomagalo, doker nisem "odrasla". Torej , to je zgolj praktičen nasvet, odvezati se od "otročje" navezanosti na mamo.

sinjeoka wrote on 03.02.2004 at 10:33:46:


Ta navezanost je v glavi, in deluje preko čustev. Ko se je osvobodiš, gledaš z drugimi očmi. Pa to ne pomeni, da mamo pošlješ v k****. Še pristnejši, prisrčnejši odnos imaš lahko z njo. Malo potrpiš, dokler si finančno odvisen, ampak v glavi si pa osvobojen, prost bremena in kvazi krivde. Tako sem doživela jaz.

Simpl pa ni, pravzaprav je težko. Pa saj je z vsako odvisnostjo od odnosa podobno.

Koliko jaz opazujem ljudi okrog sebe, so možnosti, da se takšna skrbna (beri - posesivna) mama spremeni, minimalne. Lahko ji poskusiš razložit svoj pogled, svoje stališče, ne pa se ustavljat pri njenih ovirah. S tem naj se sama ukvarja, ti se pa ukvarjaj s sabo in svojim življenjem. Za to imaš pravico in to si tudi dolžna sebi. Takšna mama te lahko, tudi če se odseliš v drug kraj,  spremlja celo življenje in ves čas ji moraš postavljati meje. Doseči svoj mir je možno. Sicer vlagaš v to veliko časa nekaj energije, a še vseeno manj, kot če pustiš, da mama obvladuje tvoje življenje.

Valentinaa wrote on 03.02.2004 at 11:37:12:


no ja no...trenutku..odraščanje in individualizacija je proces...

sicer pa...v nekaterih primerih bi morali biti tudi starši tisti, ki bi znali odrezati svoje mladiče...

aja pa še to..tudi staršem je včasih treba dat f*** off... in to dobesedno...nasilnežem, alkoholikom....včasih je taka brca v rit edina pot streznitve in spremembe na njihovi strani...

Ljuba Sparkica:)

Ko se boš znala "skregat", se postavit zase, ti bo šlo vse po maslu... In če dovoliš, da mama to dela s teboj, potem lahko tudi vsi ostali;) In največjo ljubezen do sebe, boš našla, ko se boš naučila reči "Ne"... Ko boš pristopila do mame, ji samo povedala, tja in tja grem. Pridem takrat in takrat... (to mi namreč moja otroka povesta;))
In dokler tega ne boš zmogla, ti bo manjkalo nekaj... Pustmo slabo vest... danes vsi drug z drugim manipuliramo, ker je očitno, da se lahko preizkuša trdnost značajev in egotov... Kar ne gre s milino, gre pač na tak način. Samo od nas je odvisno, če znamo to pretrgat ali ne...

S tem, ko se ne znaš upreti svoji mami, kažeš svojo nesamozavest... Da ravno njej ne moreš reči tisto kar ji gre. To je lahko samo bolečina, ki jo doživljaš vsak dan, ko se gledata in točno veš, kaj bo v tistem trenutku rekla.... Zbiraš pogum, ko si se že odločila, da jo nekam pošlješ, a ti uplahne, ko te pogleda... Si misliš, da ni vredno... "Mama je le mama.... je edina in rada jo imaš... Skrbi zate in ti bi jo pustila na tak način... le kaj bi si mislili ljudje?"

Ko boš še enkrat v taki situaciji - pomisli najprej na to: da si še mlada... in da se zavedaš svoje odgovornosti do svojega življenja... da rabiš izkušnje, te pa lahko dobiš samo na tak način, da se odlepiš od "maminega kompleksa". To pa so že lahko vzorci;)

Pozdravček,

Vilma