potrebno se je preselit iz mišljenja v čutenje,
tu je point vseh pointov in to glede česarkoli.
Izkušnje, deljenje izkušenj je tisto kar bogati,
vse ostalo te samo utruja in samo bremeni.

s samomorilci pa je že druga zgodba,
ki za zgoraj navedeno ne velja
Na splošno vlada pravilo,
da si življenja nisi niti sam dal
in si ga nimaš niti pravice sam vzet,
s tem se strinjam, če se s tem strinja Bog.
Itak človeku s tem ni nič prihranjenega, kar ni dotrpel tu, bo pač moral dotrpeti tam,
ali pa še enkrat nazaj na zemljo na popravni izpit.
Vse je vedno perfektno, v kolikor se odvija po božji volji srca.

tvoje razmišljanje o reinkarnaciji je precej podobno razmišljanju ljudi v Indiji, kjer si jih veliko pravi, ah to bom pa raje storil, ali popravil v naslednjem življenju in imaš prav, da ti je rekreacija pomembnejša od inkarnacije.

Vse je v zdaj

Ja vse je v zdaj,
to je največje spoznanje,
vseh spoznanj.

Vedno je najbolje razmišljati tako,
kot da je prav to tvoje zadnje življenje,
kot da je ravno to leto,
tvoje zadnje leto,
kot da je ravno ta mesec
tvoj zadnji mesec
in ravno ta teden
tvoj zadnji teden,
in ravno ta dan
tvoj zadnji dan
in ravno ta misel
tvoja zadnja misel
in ravno ta dih,
tvoj zadnji dih

in potem postoriti prav vse,
kar se ti zdi,
da imaš še za postorit.

Stojchy, kda j bo tvoja vera tako velika kot od Jezusa, da boš hodil po vodi?

Boš sploh, kdaj dosegel to stopnjo? No malo za res, malo za šalo. Tudi učenci (apostoli) so hodili po vodi, dokler niso začeli dvomit, potem so se začeli utapljat, da jih je moral Jezus rešit, mislim, da je šlo za Simona, saj  je vseeno. Je tvoja vera tudi tako velika, da bi z njo "gore premikal" in hodil po vodi?

Stojchy, trdiš, da nam na naši duhovni poti ni potrebno trpeti. Ampak kolikor jaz vem: velika nagrada vedno zahteva veliko truda in trpljenja. => preden te Bog poviša, te uniči
Po drugi strani, pa nam Bog nikoli ne naloži več bremena, kot ga lahko nesemo.

Zatrjuješ tudi, da so zgodovinski mojstri neuporabni, npr. Jezus, ker ga ni več med nami. Ampak zame je pomemben le Kristusov nauk, jedro njegovega poučevanja, ne pa njegova živa ikona!

stoychi wrote on 20.02.2004 at 20:47:02:


To je zopet samo del resnice, ki v končni fazi drži, ampak je preveč posplošeno povedano, če vzamemo v obzir še ostale dejavnike. Eni ljudje imajo zelo trdo kožo in naredijo ogromno zla, pa ne bodo obžalovali, ostali bodo ravnodušni, se jim bo "fučkalo", takim pravimo da "nimajo vesti". Neko, ki pa je bolj rahločuten in občutljiv, z zelo tanko vestjo, pa si bo najmanjši "greh" očital in si celotno stvar preveč gnal k srcu, se venomer kesal, posipal s pepelom, ne da bi pozabil itd., kar pa zopet ni dobro, takim pravimo, da imajo "pretrdo vest". To sta bila dva ekstrema, skrajnosti, najbolje je, če smo nekje "v sredini". Ker v prvem primeru se alarmna naprava (vest) ni srožila niti, ko je tat hlomastnil v hišo in zdrobil steklo, v drugem pa je mimo priletela mušica in ga je aktivirala. Pač odvisno od posameznika.

Dam ti primer:

Imamo več dreves: hraste pa lipe, pa bore, jelše, orehe... Hrast ima zelo trd les, torej če boš v njega z ostrim nozem vrezal svojo inicialko ali preboden srcek z imenom tvoje punce, ne boš niti globoko predrl v lubje, ranil ga boš le površinsko, zaradi trdote lesa, in se mu ne bo nič poznalo. Zdaj pa če to isto stvar ponoviš še na orehu ali trti, ki "rada joče", kot pogovorno rečemo, pa lahko drevesu zadaš "smrtne rane", da se posuši, ko izgubi vso "kri" (drevesne sokove, ki curljajo skozi vreznine), enako je z lipo, tam se pa bodo tvoje inicialke poznale morda še 10, 200 ali celo 300 let, ker je lipov les mehak in boš lahko delal globlje brazde, torej tvoj zapis boš tako rekoč uvekovečil, vse do propada drevesa zaradi starosti. In taki kot drevesa smo tudi ljudje, eni smo bolj občutljivi, drugi manj, pač odvisno od naše osebnosti oziroma karakterja, kako se odzivamo na zunanje vplive. V tem primeru bi lipa oziroma oreh utrpela največje posledice tvojega kracanja v les, druge vrste derves pa manjše, odvisno od trdote lesa. Dobro je, če smo iz trdega lesa, čeprav z izkušnjami in preizkušnjami dobivamo tršo skorjo, se utrdimo, dasiravno smo iz lipovine...

stoychi wrote on 20.02.2004 at 23:43:12:


Neki derviš je med kontemplacijo opazil, da sedi v nejgovi bližini zdolgočasen hudič.
Vprašal ga je: " Zakaj pa sediš tam, namesto da bi povzročal zlo?"
Hudič je utrujeno dvignil glavo in rekel: "Odkar je na svetu toliko teoretikov in samozvanih učiteljev, nimam več nobenega dela."  

(sufijski pregovor)

Ne, vem, da lahko še to sekundo umrem...