Quote:


Ni res, le prosil sem te, da ne rečeš jajn. Saj veš, vzdržane kar v koš mečejo

stane wrote on 29.01.2004 at 14:26:57:

no, hvala pol da si me opozoril na to.

stane wrote on 29.01.2004 at 14:47:22:



Na strankarskih straneh  bodo na DD zihr gledal kot deveto čudo, ki je čist iz vsakršnega konteksta. Njaboljš da daš naštancat par tisoč DD v vrednosti 100 € pa jih skupaj s soljo otovorjeno  kobilo   začneš promocisjko  po ulci navadnim državljanom talat. Z mal talenta bi zbral 25% glasov, pol bi se pa tud strnke začele spraševat, kaj to za en tip ki je tko popularen ratov.   8)

Ali je bila tekma. Francozi so mrknili, kot nič.
Evo, titud, taka mora biti ekipa, vsi za enega, eden za vse, ne pa vsi za enega, on pa za sebe

Si videl, kako so se tam razkokodakali o Tobačni?
Pametni Slovenci so deleže v družbeni lastnini prodali za prazne certifikate, sedaj pa jočejo, kot verne duše.
Toda, to je šele začetek in tega procesa ne ustavi nihče.
Podjetja bodo v treh potezah v tujih rokah, tudi tista, ki še niso in lastniki bodo pač ukrepali zgolj s stališča globalnega kapitala najbolj racionalno.
Ostala nam bodo le gasilska društva in pevski zbori.
Imaš prav.
Od tistega, ki se bo hotel okoristiti z Delnico države, bom zahteval 1$ po državljanu za odstop avtorskih pravic.

Morda je še pa vsakemu Slovencu od certifikata le ostal še po dolar  

on Feb 3rd, 2004, 10:38am, Bardo_Thodol wrote:Revežev in bogatašev je več sort.
Poznam nekaj takih, ki imajo veliko materialnega premoženja, kot ljudje so pa podn od podna, stalno nejevoljni in vsi se jih  izogibajo, pa tudi nekaj takih, ki "štukajo" z meseca v mesec, a so vseeno zadovoljni in imajo veliko prijateljev.

Katere bogataše je že omenjal Jezus, ko je v priliki dejal, da bi lažje velblod zlezel skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa?





Še tle moram nekaj dodat, ko sem že načel etično dimenzijo bogastva. To da je materialno bogastvo samo po seb neetično pa da je materialna revščina sama po seb vrlina je krščanski duhovni futr za reveže oz sredstvo za držanje revnih  v pokorščini. Katolicizem svoje  hiprokizije oz. dvojne morale morale nikol ni skrival, saj  bogatim dopušča uživat v svojem bogastvu in se hkrat revežu pomaga  prenašat  svojo revščino. Protestantizem je bogataša razbremenu krivde pred bogom s tem, da mu je zapovedal askezo v bogastvu in ga na tak način prislu, da je iz bogastva naredu kapital, ki ga je produktivno  vlagal naprej s tem ustvarjov še večji kapital. Protestantizem  človkeka je naredil pred bogom vrednega točno toliko, kolikor materilano poseduje, po drugi strani pa mu je vcepil krivdo, če v tem uživa oz. če to bogastvo neproduktivno troši. Protestntska dvojna morala je v tem, da vsako uživanje v bogastvu  naredi za grešno (zato se protestnat  predaja uživanju v bogastvu na skrivaj in to občuti kor perverzijo in greh), hkrat pa iz pohlepa (kot enega od sedmih grehov)  dela  največjo vrlino. Revščina pa  je kot  znak neposobnosti in tkorekoč greh, s katerim si skor da ni možno zagotovit vstopnice v nebesa.

Slovenci smo nekakšni križanci med protestantsko in katoliško etiko. Severni deli so po moje bolj protestantski (gorenjska, koroška, prekmurje), južni (primorska in dolenjska) pa bolj katoliški. Ljubljanska je en konglomerat obojga, ena radoživa in liberalna zmes revšine in bogastva, produkcije in potrošnje ne enem mestu. Tako mentaliteto folka  je po moje treba  upoštevat pri vsaki sistemski novotariji, ki se uvaja na nacionalni ravni. V  DD bodo eni glede na svoj etični odnos do bogastva ugledali  dodaten vir uživancije in potrošnje, drugi pa  sredstvo za zadovoljitev lastnega pohlepa po bogastvu in sistemski pritisk na akumulaciojo kapitala.

Problem je v tem, da imamo predsodek pred dobičkom kot nečem nemoralnim. Nekomu, ki je dobiček sam po seb  nemoralna osnova bogastva,  boš težko dopovedal, da je divednda kot izplačilo tega dobička moralna. Če bo isti dnar, kot bi mi pripadal od dobička, dobil v obliki socialne pomoči, pa bo te krivde razbrebenjen.

Folk po moje na splošno ne šteka, da je blo ustvarjanje  presežkov gonilo vsake civilizacije, samo je vsaka civilizacija po svoje reševala razdeljevanje tega presežka: ene so gradile templje/piramide, druge trdnjave, ene so z njim financirale dvorno kulturo, druge vojsko, eni so finacirali množicam kruha in igre, drugi so razdeljevali v obliki žita ob sušah in naravnih nesrečah... Dobiček pa je  l v vsaki civilazaciji prišel na slab glas takoj,  ko se je spajdašil s pohlepom oblastnikom in ko se je zato kot njihovo bogastvo   zažru globoko v človeške in naravne  temlje, iz zakterih se je produciral. Konfucijska kitjaska je znala to ravotežje dost boljš ohranjat kot krščanska evropa, pa  tud od predkolonilna indije bi se lahko evropa  dost naučlila, če bi imela z njo več stika.

Če DD ne sproža v državljanu pohlepa po imetju na račun nezasluženega  ( po egalitarizmu socialističnega tipa)  in hkrat omejuje pohlep tistih, ki z nacionalnim bogastvom v imenu državljanov upravljajo, pol ta makroekonomska delniška zanka v tem smislu čist v redu deluje. Seveda pa je v navdušenju nad delovanjem ne bi smeli preveč zategnt, ker pol bi tisti  zdravi kreativni poslovni motiv po ustvrajanju dobičkov  v firmah zadušli.