Quote:Nikakor ne morem razumeti, niti se strinjat, kako je papež lahko nezmotljiv pri verskih vprašanjih. Če je papež nezmotljiv, kar zadeva vere, potemtakem naloga vernikov ni razumevanje sveta, ampak vera v tiste (kler), ki ga razumejo namesto njih, da nekdo drug misli namesto tebe. Vse torej temelji na zaupanju, zaupanje pa je osnovna značilnost množične psihologije, sploh če dvom ni dovoljen, ker je proglašen za greh.
Pred nekaj meseci sem pisal za Družino o dotičnem argumentu:
Papež ni vedno in povsod nezmotljiv. Vozi se v avtomobilih Lancia in to ne pomeni, da je Lancia nezmotno boljša od Volvota. Rad ima zelje in to ne pomeni, da je radič nezmotno drugorazredna zelenjava. Papež ni guru, za katerega smo spoznali, da je prišel, recimo, do dvestotriinštiridesete stopnje razsvetljenja ter je zato zdaj nič drugega kot gola materializiacija Resnice, ki hodi med nami. Take »nezmotne« guruje so imeli nekateri ameriški hipiji in jih ima kakšno novodobno duhovno gibanje. Rezultate pokoravanja tovrstnim nezmotnežem poznamo: skoraj vedno do zadnje celice oprani možgani, včasih pa s tem v zvezi tudi kakšen izjemno tragičen dogodek (npr. obredni skupinski samomor).
Velika večina papeževih dejanj in besed nima pečata nezmotnosti.
Vemo, da papež tudi politične in diplomatske odločitve sprejema v molitvi. Vendar nikakor ne moremo reči, da so te odločitve nezmotne. Tako npr. priznanje samostojne Slovenije s strani Svetega sedeža ni nezmotno dejanje, gotovo pa modro, pretehtano ter času in mednarodnim razmerjem primerno. Enako velja za odločitve, ki se nanašajo na upravo Cerkve: kadrovanje v rimski kuriji, imenovanja škofov, strategija vatikanskih financ.
Nezmotnost ni prisotna, niti v papeževi pastorali. Ali je sedanji slog papeževanja (potovanja, stik z množico, ogromno kanonizacij in dokumentov, večja sistemska disciplina,...) nezmotno najboljši? Ne. Že naslednji papež bo imel drug slog, druge zaupne sodelavce in druge urnike.
Kdaj je torej papež nezmoten? Papež je nezmoten na področju cerkvenega učiteljstva in še to zelo zelo redko. Ni namreč vsak papežev dokument, ki razlaga in poglablja nauk Cerkve, že nezmoten. Nezmoten je papež »v moči svoje službe« le takrat, »kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh kristjanov, ki svoje brate potrjuje v veri, dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh« (KKC 891). Se pravi, ko razglasi kakšno dogmo.
Papež je nezmoten tudi takrat, ko nekoga razglasi za blaženega ali svetega. Ravno slednje je najpogostejša oblika uveljavljanja nezmotnosti rimskega škofa.
Ko govorimo o papeževi nezmotljivosti, govorimo o posebni kakovosti Cerkve, ki ji je Jezus poslal Svetega Duha, ki jo vodi k polnosti resnice. Nezmotljivost papeža namreč ni nek njegov dosežek v osebnem duhovnem razvoju (domnevna stopnja razsvetljenja); tudi ne izhaja iz popačene potrebe, da bi za vodenje mas morali graditi kult »najmudrijega« voditelja (spomnite se Tita ali pa Ceuscesca, ki je bil prava karikatura nezmotljivega šefa); ampak je zapisana globoko v skrivnost Cerkve.
In ker je globoko v skrivnosti Cerkve, bo papeževa nezmotnost še dolgo eno izmed najbolj kočljivejših poglavij ne samo naše veroizpovedi, temveč tudi ekumenizma in dialoga Cerkve s sodobnim svetom.
p. Branko
Home
Pages: 1
