Najčudaški slovenski bajki, ki ju je zapisal Janez Trdina (1830-1905) in ju objavil leta 1858. Slišal naj ju bi v Mengšu in v Šiški pri Ljubljani, vendar ni zapisal, kdaj in od koga. Zanesljivost obeh bajk je sporna, če sta resnični potem sta izjemni v slovenskem in svetovnem pomenu, če sta izmišljeni in prirejeni pa sta vsaj zanimivi. Pravi (znanstveni) mit torej. Nihče do sedaj ni mogel dokazati pristnosti ne lažnosti obeh bajk. Grafenauer jih navdušeno imenuje prakulturni bajki in trdi da sta etnološko najstarejši bajki, kar se jih je ohranilo kateremukoli indoevropskemu narodu, tudi najstarejšemu. Nobena staroindijska, nobena starogrška bajka jih po etnološki starosti ne dosega.

Prva: S početka ni bilo ničesar ko Bog in Bog je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sem trajal. Pa se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Bog se je začudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.

Na poti pride tudi na našo zemljo. Pa se je bil že utrudil: pot mu je na čelo stopil. Na zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oživi in to je bil prvi človek.

Mengeška bajka o stvarjenju sveta in človeka naj bi torej predstavljala najstarejšo prakulturno obliko tovrstnih bajk. Tovrstne motive najdemo v bajkah severnoameriške prakulture, v bajkah in verovanjih v severni Aziji in vzhodni Evropi (v mlajših oblikah), severovzhodnih Maidu v severni in osrednji Kaliforniji, mlajše inačice tudi pri Nordijcih, Irancih, Čudih, pri severovzhodnih (ameriških) Algonkinih in gabonskih pigmejcih.

Druga: Ničesar ni bilo kot Bog, sonce in morje. sonce je pripekalo. Bog se je ugrel in se potopil, da se v morju skoplje.

Ko se je spet vzdignil,
mu je ostalo za nohtom zrno peska.
Zrno je izpadlo in ostalo na površini.
To zrno je naša zemlja -
morsko dno njena domovina.

Tudi motiv te bajke je primerljiv z motivi bajk  severnoameriškh prakultur, azijskimi različicami bajk. V mlajši obliki ta motiv najdemo tudi v ruski in poljski inačici.

Najbolj fino pri odkritju teh dveh pravljic, mimogrede, vir je: Damjan J. Ovsec (Ljubljana 1991:97-9), se mi zdi možnost različnih interpretacij, pa tudi to, da vidimo, da so ljudje bili duhovna bitja, verovali, razmišljali, tudi pred takoimenovanim vdorom tujih vplivov v ta naš prostor.

Za bajke (ki jih poznate in se vam zdijo čudaške) , povesti, pravljice (hej, tudi vaše), mite ali vaše komentarje, se vam v naprej zahvaljujem.