Nekoč sem verjela, da moj ponos dela zgago v medosebnih odnosih. In nekje sem takrat prebrala, da v ljubezni ni prostora za ponos in da bi ponos veljalo spraviti v mičkeno vžigalično škatlico.
Uuu, kako dobro se mi je to takrat slišalo. In sem vadila spravljanje ponosa v mičkene škatlice. In se neverjetno samopožrtvovalno počutila.
Jao, kakšen strel v prazno.
Danes vem, da je bil moj ponos še zadnji obrambni mehanizem, ki sem ga imela, da bi me varoval pred destruktivnimi odnosi. In jaz sem ga šla po nasvetu neke "ljubeče" filozofije uskladiščiti.
Kaj bolj samodestruktivnega pa punca še lahko naredi?
Danes se mi zdi, da ponos velja požreti le v odnosu do ljudi, ki so tega dejansko vredni.
Oz. ob ljudeh, ki so tega vredni, niti več ne gre za ponos, a ne? Vsaj ne za ponos v smislu konstruktivne obrambe, ker se pred njimi itak ne rabimo braniti.
V tem primeru gre bolj za našo ogroženost, ki ima globje izvore v preteklosti, pa so ljudje ob nas bili le triggerji.
Home
Pages: 
