stane wrote on 14.01.2004 at 20:26:37:Vse to se da brez problemov makroekonomsko regulirat, ker v resnici nihče nič ne izgubi, le naslednje obdobje bi pridobivali v obratnem razmerju kot zadnjih deset let. 
Saj je le čisto navadna osnovnošolska matematika. Če neki vrsti števil v določenem razponu vsaki prišteješ enako, se razpon manjša. Naš desetletni proces pa je bil tak, da je inflacija vsem odvzemala enako številko in se je razpon povečal. 
V tem je res ena zdrava logika, ker če prvemu  na dohodek100.000  prišetejš 5.000 sit  in drugemu na dohodek 1.000.000 prišteješ  enako 5.000 sit, se njuno prvotno razmerje v dohodkih  zmanjša iz 1:10 na 1:9,6- Če se v končni fazi  pa prvemu na  enak dohodek  100.000 sit prišteješ 25.000 sit,  drugemu pa na enako osnovo en milijon  enako 25.000, se bo razmerje med njunima prihodkoma zmanjšlo iz 1: 10 na razmerje 1:8,2. Seveda  tle npr. 10%  povečanje produktivnosti, ki naj bi zvišala osnovni dohodek iz 100.000 na 110.000  oz. iz 1.000.000 na 1.100.000 ni upoštevano, če pa bi blo, bi po moje vsak mirno pristal na nekloliko povečaneo razmerje med dohodki, ki bi blo pol  ob upoštevanju dividende 25.000 znašalo namesto 1:8,2  1:8,33. Še posebej, če  bi bla to povečanje  produktivnosti posledica učinka,  ki bi ga imela na produkcijo državljanska delnica in ne sindikalnih izsiljevanj ali dobrohotnosti politike, ki z odstotnim  povečevanjem plač brez ekonomske osnove predvsem sama sebi izboljšuje socialni položaj ne glede na grozeči kolaps.
Nekako sem si moral predotič delovanje te matematične logike, za  katerga pa bi po moje preceneno zganjat demagogijo, da lahko opravlja  socilano funkcijo države. Delnica je izključno ekonomska kategorija in  kot taka orodje/orožje folka  za pritisk na vlado, da sprejema makroekonomske ukrepe za čim večjo produktivnost. Folk bi se moral zavedat, da socilana politika te funkcije nima, da je naloga sociale  predvsem omogočit preživetje državljanu  na ravni, ki mu omogči osnovno eksistenco in ga ob tem  še zmerom motivira, da si skuša boljše pogoje zagotovit z lastnim kreativnim angažiranjem v proizvodnih ali storitvenih procesih in s tem povečat produktivnost države kot celote, zarad česar bo nagrajen tko skoz povečevnje latnega dohodka kot skoz udeležbo pri dobičku države. V bistvu simpl, a hkrat zajeban, ker zmotno  razumemo solidranost. Socilana politika po moje ne izhaja iz solidarnosti ampak iz strahu tistih, ki  imajo, pred socialnim revoltom tistih, ki nimajo. Socialna politika skuša ohranjat socialni mir in z načelom organske solidarnosti nobene veze nima. Solidarnost je pripravljenost, da se ustvarjeno  deli med folkom ne po logiki  druženo-ekonomske moči, ampak po spoznanju skupne pripadnosti in medsebojne soodvisnosti. Nacionalna država, vsaj slovenska, bi lahko že zarad svoje zgodovinske izkušnje služila za tak solidranostni okvir seveda od predpogoju, da se ob nadnacionalnih integracijah tak solidarnostni  okvir lahko razširi na druge nacionalne države in nenazadnje na cel svet.                
Quote:Problem vidim le v trdnosti vlade, ki bi izvedla tak preobrat. Vlado bi morala formirati zelo trdna koalicija čim manjšega števila strank, najboljše bi pa seveda bilo, če bi tokrat imela le ena stranka večino.
Gre pa v resnici le za to, da se konkretni državljan, ne imaginarni narod, naredi za enakopravnega, nerazdelnega, neodtujljivega lastnika države še pravočasno. 
Na tak poltični razplet ne moreš vplivat drgač kot skoz to, da posameznik  ozavesti svoj družbeni položaj. To pomen, da socialnih olajšav pa ukrepov vlade ne izenačuje z ekonomskimi in da zahetva udeležbo pri obeh iz pozicije državljana.    
Quote:Ključna pomankljivost družbene lastnine pa je res bila ravno v tem, zato sistem ni bil združljiv s parlamentarno demokracijo.
Toda, parlamentarna demokracija brez narodovega lastništva nad proizvajalnimi sredstvi je še večja farsa, kar se bo pokazalo takoj, ko lastništvo preide v neslovensko posest.
Državo bomo izgubili po neumnem, ker smo brezplačno prenesli del lastništva družbene lastnine na slučajno manjšino, glavnina kapitala je pa tako v tujih dolgovih, ki jih je naredila ta ista manjšina.
In, če logično pomisliš, mora biti novim lastnikom še bolj v interesu delnica države kot folku, ker če začnejo domine padat, jih tudi Bruselj ne reši pred gnevom lastnega naroda.
Kako pa ta interes  združit, pa tudi meni ni jasno. 
Razmerja se ponavad izičiščujejo  pod pritiskom. Pritisk je po moje brez veze povečevat, treba pa je le imet  vizije, okorog katerih se zavest folka kristializira, ko/če začnejo pritiski naraščat. Jest nism nagnjen k slikanju katastrofičnih scenarijev, da bi z zastraševanjem sebe in drugih  laže dosegu, kar mislim, da je prav. Jest v bistvu občutm dost močan pristik zmeraj, da sem se prisiljen  prevzemat nase odovornost za tisto, o čemer sem prepričan al pa vsaj verjamem, da je prav. Tko da pritisk je v bistvu zmeraj zadost močan, samo ozvavestit ga jebeno, če hkrat nimaš vizije, kako ga zmanjšat.