Ne me narobe razumet, sej tut men tak čitčat čist paše (provzaprov če ne bi mel taga se z večino folka k jih poznam ne bi mel sploh kej pogovarjat)...

...sam hotu sem to navezat na moj problem, kot vprašanje, a je v taki debati sploh smiselno res poslušat, al je vse skupi bolj samo sebi namen ?

sparky, sej so bli sam primeri, itak da tud ful rada poslušam romantične zgodbice  
in mi ni blo odveč
d te nam s kladwam  

Dragi S..

Ajd še to. Poslušati pomeni /v ljubezenskem odnosu/ občutiti čustveni naboj govornika ob povedanem, občutiti in razumeti  veselje, stisko, globino, pomen.... povedanega za govornika, brez dodajanja lastnih občutkov in sprejemanje ter spoštovanje povedanega kot govornikovo resnico, do katere ima pravico, čeprav je recimo v diametrali z našo.
Govoriti oziroma povedati pomeni izraziti naša občutenja o nečem, brez obsojanja poslušalca. Jako fest pomembno.
Tolk

A da se poslušamo? Normalno!

Običajno npr. težko poslušam ženske, pa sem se jih nekako navadil kar galantno "izklopiti". In pogosto, namesto da bi poslušal nekoristne pridige, raje prisluhnem, kako trava rase...

Poslušati? In tudi slišati? Razumeti? Se v tisto vživeti? Ja – le-to je po mojem mnenju tisto pravo poslušanje. In žal – le malo jih (nas) je zmožno poslušati na takšen način…

Saj poslušamo, seveda… Vendar so naše misli drugje, sočasno se v nas odvijajo naše misli, ki so povezane izključno z nami in našim doživljajem, (pre)hitro postanemo nestrpni, ker tudi mi želimo kaj povedati… pa še in še stvari nas loči od tistega pravega poslušanja... Ko tisti na drugi strani dobi občutek, da je bil – ne samo poslušan, ampak tudi slišan in tudi razumljen…

In tole je samo moje mnenje, seveda…

***

Ko te prosim, da me poslušaš
in mi začneš dajati nasvete,
nisi naredil tega, za kar sem te prosil.

Ko te prosim, da me poslušaš
in me začneš spraševati, zakaj naj bi ne mislil tako,
pohodiš moje občutke.

Ko te prosim, da me poslušaš
in ti začutiš, da moraš narediti nekaj, da rešiš moj problem,
si me razočaral, pa naj se sliši se tako nenavadno.

Poslušaj! Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš.
Ne govori, ne delaj – samo prisluhni mi.
Nasvet je poceni, za četrtaka ga dobim v časopisu.
In jaz lahko delam zase; nisem nebogljen.
Morda sem brez poguma in neodločen, nisem pa nebogljen.

Ko bos nekaj naredil zame, kar znam sam in moram storiti zase,
boš s tem povečal moj strah in mojo šibkost.

Toda, če sprejmeš preprosto dejstvo, da čutim, kar čutim,
ne glede na to, kako iracionalno je,
potem se odrečem poskusom, prepričati te,
kaj tiči za tem iracionalnim občutkom.

In ko je to jasno, so odgovori jasni in ne rabim nasveta.
Iracionalni občutki dobijo pomen, ko razumem, kaj tiči za njimi.

Morda prav zato včasih molitve delujejo za nekatere ljudi.
Kajti Bog je nem in ne daje nasvetov.
Ne skuša urediti stvari.
On le posluša in pusti, da sam delaš zase...

Torej te prosim le, da me poslušaš in slišiš.
In če želiš ti govoriti, počakaj na svoj trenutek.
Potem bom jaz poslušal tebe…