Draga Valentina
življenje je predvsem eno samo pogajanje in postavljanje mej, jaz..drugi; mi...drugi...v splošnem pogovoru je to zasebnost..javnost; public relations.
Javnega mnenja ni dobro prezirat, ti bo povedal vsak kolikor tolikor dober politik.
Slovenci imamo en problem v iskanju identitete, ne znanmo postavit mej do kod se sme in kje se začenja naša pravica, da nas drugi spoštujejo.
Čist konkreten primer ti lahko povem iz neke včerajšnje reportaže o praznovanju pravoslavnega božiča v pravoslavni cerkvi tule v Ljubljani.
Večina sogovornikov je bilo zelo prijaznih pri razlaganju pravoslavnih običajev, tudi kakšno plesanje kola, poslušanja turbofolk muske je vse OK.Kaj pa je tam počel mladenič s četniško kapo in kaj ima na obredju početi Srbska zastava...je pa stvar nijhove netolerance do tukaj večinskega prebivalstva.
Tisti, ki so imeli možnost malo več potovati, ti bodo lepo razložili, da je rasizem, nacionalizem, ksenofobija zelo vzajemen pojav. Ni ksenofobna samo "večina", ampak tudi "manjšina". Zato je treba ksenofobijo zatirati na obeh straneh, ne pa da se dogaja tako kot pri nas...Slovenci so po defoltu ksenofobi, ko izrazijo nestrinjanjem z nečim kar se tiče kakšne verske, nacionalne..manjšine.
Verjeli ali ne...pravila igre so zelo jasno definirana, jih pa v Sloveniji pozna le malokdo. Politiki so pa prostituti, ki ne skrbijo za nikogaršnje interese, ampak samo kupujejo glasove...na tak ali drugačen način. Zato jim je v interesu, da ljudstvo držijo v "nevednosti" in jih strašijo s ksenofobijo in podobnimi bav bavi...
Daj Valentina, bodi tolk in nam povej kakšne so tvoje izkušnje s tujino (razen turističnih) in koliko veš o ksenofobiji...tako sama zase ne le tistega kar si slišala po TV?
Otroke še vedno učimo,da TV ni za verjeti...zakaj pa ji potem verjamemo odrasli?
To je meni osebo en ful zanimiv paradoks.
Valentinaa wrote on 08.01.2004 at 11:42:17:Sinjeoka, ti se preveč utrujaš s tem, kaj si drugi mislijo o nas. A je to sploh važno? Itak na to ne moremo vplivati. A se ti sekiraš, če si kdo o tebi kaj čudnega misli? A ti na to lahko vplivaš? A mu moraš dokazovat, da to ni res, da se moti? A zahtevaš od njega, da si tega ne misli več? Zase ti lahko povem, da se na to sploh ne oziram. Če si kdo kaj čudnega misli o meni, prvič, nekaj že mora biti, da si to misli, čeprav je to lahko pomota, pa kaj pol, drugič to je čisto njegov problem, če mu negativa šiba po glavi. A sem mu jaz kriva? Tako jaz pač dilam v odnosih z ljudmi, drugače bi me lahko še pobralo od sekiranja.
A morava bi tiho, al kaj?