Ok, zdej mam pa še eno vprašanje glede sprejemanja ki mu sledi akcija...

Kot vidim imam dve možnosti:

Prva je, da ne naredim nič... Pač opazujem sebe, se zavedam problema,, ga počasi poskusim razumet, najti vzrok, ga odpravit, s tem bom potem tut najvrjetneje spremenil svoje mnenje o problemu, kar bo posledično in brez pretiranega napora vplivalo na moj life in samo od sebe vodilo v akcijo...

Druga varianta je pa, da takoj ko se zavedaš problema enostavno (no, ni tok enostavno) prenehaš počet stvari ki si jih počel, si non-stop na preži in si ne pustiš da bi napake ponavljal... Ta možnost zahteva več truda, pa tut takojšno akcijo, in naporno spreminjanje lastnega življenja še pred prepričanjem... Saj veste, težko je počet nekaj v kar samo na pol vrjameš da je res za kaj dobro ...

...katero možnost izbrati? Nagibam se k prvi, ampak nisem prepričan da ni ta samo past ega ki se boji pretiranih sprememb? Pa da ni prva možnost samo izgovor, da odlašam s dejanji ki bi vrjetno že morala biti storjena? Ampak po drugi strani se mi zdi pa druga možnost boj proti egu, kar pa ni sprejemanje... Boj pa ego lih tko fila, a ne? Ne vem, mogoče sem si pa že sam odgovoru... Zmagat ne moreš, lahko pa sprejmeš ane ... Tko kot final fight v tazadnji matrici ...

Hihi, mam totalno zmedo v glavi... Kakšne so pa vaše izkušnje, kako vi rešujete take probleme? A smo res vsi ljudje taki, da se nam more res cel svet na glavo podret da se premaknemo in pomislimo da mogoče nekaj ni v redu...?

S... wrote on 30.12.2003 at 18:59:51:


Predvsem je strup se primerjati z drugimi. Ker narediš ogromno škodo. Sebe ne vidiš kot človeka, kot vredno bitje. Jemlješ si veljavo, ocenjuješ se na osnovi videza, skratka, totalno površinsko delaš s seboj.

Dragi S..

Sicer se le en bk in ivanjščico zebe fest, na poledenelem cvetličnem vzorcu je pa kakršno koli fokusiranje  pak težavno, a se mi kar zdi, da ima tvoj strah pred seksom in nezadovoljstvo s tvojim zunanjim izgledom dokaj prepoznaven skupni imenovalec...zapustilo te je dekle v tvojih mladih letih. Ne ti njo, ona tebe. Niti ni toliko pomembno zakaj. In kaj normalno je v tvojih letih /pravzaprav v vsakih letih/, da se je prikradel dvom v tvoje sposobnosti /seksualne/, v tvoj izgled, v tvoje znanje, s tem pa popačenost pogleda na dejansko stanje. Od dvoma do strahu in nezaupanja vase je pa le stopinja. In vsakič, ko si blizu, te strah pred neuspehom, pred ponovno zavrnitvijo, ohromi. Kaj pa če me spet pusti, kaj pa če sem slab v postelji, kaj pa če nisem dovolj...hm...fest? In podobna vprašanja.
Kaj je sploh v tvoji domeni? Če kemija dela, stopi naprej. Za gradnjo in negovanje odnosa sta potrebna oba. Če se iz kemije razvije ljubezen le pri tebi, jo pri njej ne boš izsilil na noben način. Kar pa se spolnosti tiče, pa tako veš, da je najvažnejši organ glava, pravzaprav...kar je v njej. En je nekoč dejal, da dobrega ljubimca krasi šest bistvenih lastnosti: domišljija, rahločutnost, pronicljivost, čas, čas in čas. Ostalo je v drugem planu.
Pa saj to že veš, zatorej, kar pogumno.