Tutifruti wrote on 31.12.2003 at 08:13:28:Zdaj pa naprej. Vem, da me ima še vedno rad in tudi jaz imam njega. Vendar pa sva si toliko različna ravno v eni stvari, ki me najbolj moti. To so čustva in crkljanje. On je tipičen moški, tehničen tip, ki so mu čustva in romantika španska vas. Pri crkljanju pa je tako, da sva se v sexu ujela, vendar pa rabim še kaj drugega, kot sex. Rabim kakšen objem čez dan, kakšen poljub med ljudmi, crkljanje zvečer pred televizijo. Rada bi se mu usedla v naročje, ko sedi za mizo in gleda dnevnik, vendar me odrine stran, rada bi mu skočila v naročje, ko ga zagledam, vendar me spet odrine stran. Nekoč sem jih prav fajn fasala po nosu, ko sem ga hotela objeti in mu zlezti v naročje, on pa se je branil in z nogo (pomotoma) zamahnil po mojem nosu... Saj sem se takrat temu smejala, ampak je pa tista odklonitev kar ostala v meni...
Potem je pa še druga vrsta pozornosti. Npr. tisto, da se pokličeš kdaj sredi dneva samo zati, da se slišiš... Če tega ni na začetku, kaj bo šele na koncu... Eni to rabimo, drugi pa zgleda ne.
Tutifruti,
Jest sem po mojem mnenju zelo podoben tipu, ki ga opisujes. Ko sem v sluzbi se zelim skoncentrirat na moje delo in mi je vsak klic predvsem motnja v koncentraciji (v sluzbi polovico casa sedim za racunalnikom in mozgam). In ko sem doma, se mi ne pogovarja vec o sluzbi in o tem kaj sem pocel cez dan (se mi zdi, da bi bilo to za drugega zivi dolgcas, ce je se meni brezveze govorit o tem).
Intenzivno crkljanje, ki se konca z besedami, da bi se pa ona rada danes samo crkljala, je zame se vedno frustracija (ceprav v manjsi meri kot vcasih). Potrebe izrazat svoja custva na tak nacin kot ti, nimam, verjetno se ne bom znal nikdar na tak nacin in tako odpret, kot to pocnes ti. So trenutki, ko si zares zelim v miru prebrat casopis (ceprav dalec od tega, da je to edina stvar, ki me zanima). So trenutki, ko meni ni do crkljanja. In ne znam brati njenih misli, kdaj in kako si ona zeli, da ji izkazem pozornost, to vcasih naredim spontano (vendar zgleda ne dovolj pogosto ali ne na pravi nacin). In vcasih risem meje svojega prostora okrog sebe, ki so drugace, kot pa njene trenutne potrebe. In znam vcasih katastrofalno slabo brat njena custva in interpretirat situacijo.
Skratka bp je en tak "labilen moski", kot si ga opisala
Pa vendar je ni stvari, ki je ne bi naredil zanjo (ceprav zna bit, da bi se na zacetku izmikal, branil in godrnjal), da mene njena prizadetost vsaj tako mocno boli, kot boli njo, da si zelim biti z njo in v njeni blizini (ceprav ne ravno 110% svojega casa) in z nobeno drugo, da jo z velikim veseljem stisnem k sebi.
Kar ti zelim povedat je, da imamo razlicne potrebe in da se custva pri vseh ne izrazajo na enak nacin (pri nekaterih se sploh zelo tezko, drugi jih tezko celo prepoznavajo).
Kar ti zahtevas, je, da se tvoj partner v veliki meri prilagodi tvojim pricakovanjem, on pa ima ravno tako svoja pricakovanjai in lahko zavraca vse, kar ni v skladu z njegovimi trenutnimi potrebami (lahko pa tudi, da ne cuti tega do tebe, kar cutis ti do njega). Ce slucajno spet prideta skupaj, vaju caka veliko delam na podrocju sprejemanja drugega. Pa tudi ce ne prideta skupaj, vaju oba caka veliko dela na podrocju sprejemanje drugega, njegovih/njenih zelja in potreb. Ker saj ves, princi (tisti, s katerimi se takoj 100% ujames) se ponavadi pojavljajo samo v pravljicah in v trac casopisih.
Veliko uspeha v partnerskih razmerjih v novem letu,
bp
Home
Pages: 
