Bardo_Thodol wrote on 13.11.2003 at 11:19:38:V tem odnosu človek-bog in želji priti do Boga, ki da je želja vsakega od nas, vendar le z njegovo privolitvijo in v obliki posrednika, mi nekaj ne klapa.
Bog je nad nami, vedno. mi smo mu vedno podrejeni (direktno ali indirektno). zakaj ti je tezko razumet, da lahko pridemo k Njemu le ce tudi On v to privoli?
npr. a gres ti lahko zdle kr po svoji volji do predsednika ZDA brez, da on v to privoli?
Quote:Situacija me namreč močno spominja na skrbno kokljo, ki svojih piščancev, ki imajo sicer silno žeiljo priti k njej že odkar so se izvalili, ne bi hotela pripusti k sebi drugače, kot preko nekega posrednika (za katerega pa lahko piščanci le upajo, da ni v obliki lisice) in še to le, če bi se koklji zljubilo.
Ni mi namreč jasno, zakaj bi bil Bog, kot personifikacija ljubezni, bolj neusmiljen od navadne koklje, ki svojim piščancem nikoli ne postavlja zaprek ali pogojev, ampak jih sprejme vedno, kadar želijo.
Bog vedno sprejme, pusti k sebi tistega, ki si to iskreno zeli. tuki zraven pa spada tudi priznanje nase vecne pozicije v odnosu z Njim in tuki se pa ponavad vse ustavi, ko izvemo, da smo Mu vecno podrejeni, da smo njegovi vecni sluge, kar pa seveda ne gre skupi z nasim laznim-egom (ponosom) na katerga smo ratal ornk navezani tekom miljonov zivljenj pod vplivom iluzije. kr naenkrat to spustit iz rok pred Bogom ni tok enostavno kokr se slis. ampak je pa obenem potrebno, za naso vecno dobrobit.
podlaga vsaki ljubezni je sluzenje, zrtvovanje. v ljubezni je interes ljubljenega vedno v ospredju.
verodostojen Mojster poslan od Boga je znak njegove milosti in ljubezni do nas, ne pa neusmiljenja.