Quote:


Večina naših potreb je socialnih (že pr običajnem pikniku je to npr. že sama organizacija različnih opravil za jesti/piti, potem fuzbal, debata, babe...), zato jih izobčeni ne moremo zadovoljit. Medsebojno zaupanje  zato predpostavlja, če ne v principu noben teh potreb ne more zadovoljit. Zaupanje torej ni nekaj,   kar si   moram šele vzpostavit/zaslužit glede na sposobnost lastne presoje trenutne situacije, ampak mi pripada apriori kot socialnemu bitju. Brez njega enostavno nism človk, zato je izobčenje socialna smrt in kot taka nečloveško.

bi se dalo o tem pisat do onemoglosti. različni tečaji in predavanja na to temo se definitivno prepričala mnoge, da so TA začeli uporabljati povsod. kar koli sem prebrala na to temo me je prepričalo o tem. nekaterim pomaga v biti pri reševanju različnih življenskih kriz, nekaterim pa tako ali tako ne pomaga nič. mene so prepričali. deluje.
lp
Angel

titud wrote on 04.11.2004 at 12:38:17:


hja titud, si se vprašal, kateri kreten se je spomnil gravitacije  ???, pa tega, da ima dan samo 24 ur?

socialne strukture ne tvori samo človek... zakoni narave?

titud wrote on 04.11.2004 at 12:38:17:

Za začetek bi bilo povsem koristno si to socialno determiniranost ozavestit. Ker potem bi ti lahko hitro postalo jasno, da ti ne pripada prav nič, vse kar naj bi ti "pripadalo" je samo izkoriščanje tvojega napram drugim priviligiranega socialnega položaja, v katerem si se (slučajno?) znašel. Za vse ostalo se moraš pa še vedno potrudit ali pa si priborit.

bp

titud wrote on 04.11.2004 at 14:56:28:

Kaj torej po tvojem mnenju pripada tebi, samo zaradi tvoje pripadnosti človeški družbi?

bp

titud wrote on 04.11.2004 at 20:21:51:

Zdaj se pa že delaš, da še nisi nobenega komarja ali pa muhe poklopil, ker ti je šla na živce, ker jima pripada neodtujljiv biološki prostor, plevela na vrtu tudi ne puliš, trave ne kosiš, če te jutri udari strela z jasnega ali povozi avto,  bo treba vložit pritožbo varuhu človekovih pravic (da ne nadaljujem naprej v vse bolj absurdne primere). S tem ko ti je bilo življenje dano, si izkoristil vse nesporno neodtujljive pravice iz tega naslova (vse ostalo je del kulture).

Podobno kot si lahko izločen iz življenja, si lahko enako hitro izločen iz (dela) družbe. Se dogaja celo čedalje bolj totalno, recimo če izgubiš službo, da se o tem že javno govori kot o problemu (zanimivo se mi zdi, da so o tem do sedaj govorile po mojih opažanjih izključno ženske)

bp

Quote:


Zaradi prepletenosti naravnega in kulturnega  vsaka socialno pogojena izključitev deluje na posameznika  kot na žival naravna izključitev. Strah pred socialno izključitvijo deluje z enako močjo kot na žival deluje strah pred naravnim sovražnikom. Tko kot je za žival narava njen milje in njegova grožnja hkrati, je isto za človeka njegova skupnost. V bistvu je človek s svojo socilano pogojenostjo šel iz dežja pod kap, ker je njegova eksistenca podrejena muhavosti človeške narave.  Ko se je homeoid učlovečil,  je  svojo živalsko  organsko povezanost z naravo zamenjal za  organsko povezanost s skupnostjo,  občasna grožnja naravnih sovražnikov  se je zdaj spremenila v konstanten pritisk, apriorno   zaupanje v okolje je postalo odvisno od milosti in pogojeno z nizom pokorščin tja do pokoršini najvišjemu...  

Ta  kulturna pogojenost človekovega življenja  se je po moje reflektirala kot organska povezanost s skupnostjo šele s tem, ko  posamezniki zaradi zavesti o globalni družbi ne  reflektirajo  več  samih sebe  izključno  kot  neke vrste organskih delov posamične skupnosti. Zato v primeru grožnje,  da jih ta skupnost izloči, te izločitve ne sprejemajo več kot naravne/organske grožnje, ampak izključno  kot socialno izljučitev. Človeka pa, ki  sebe organsko poveže z globalno družbo kot celoto, ni več mogoće ustrahovat z izobčenjem iz skupnosti. Ni ga mogoče izključit iz čisto istih  razlogov kot se živali ne  morejo  počutit izključene iz narave, ker jim  ta neodtujljivo  pripada z rojstvom. Drgač povedano: če bi družba kot celota skušala izobčit posameznika, ga  taka socialna izločitu ne postvla   samo polžaj nečloveka, ki bi bil prisiljen v organsko povezanost z naravo na ravni  živali, ampak ga postavlja v položaj nebitja sploh, saj je celotno  okolje kulturno/socialno. Zato je po moje prva in osnovna civilizacijska naloga človeštva, da ozavesti nemožnost  socilanega  izobčenja posameznika sploh  in da  svojih socialnih struktur ne utemeljuje več na strahu, pokorščini in pogojeni  milosti  temveč na vnaprejšnjem sprejetju  in neodtujljivem zaupanju.  

vauuu. Cisto novo. dobis dobesedno njegovo knjigo v nastajanju....