Quote:Podobno kot si lahko izločen iz življenja, si lahko enako hitro izločen iz (dela) družbe. Se dogaja celo čedalje bolj totalno, recimo če izgubiš službo, da se o tem že javno govori kot o problemu (zanimivo se mi zdi, da so o tem do sedaj govorile po mojih opažanjih izključno ženske)
bp
Zaradi prepletenosti naravnega in kulturnega vsaka socialno pogojena izključitev deluje na posameznika kot na žival naravna izključitev. Strah pred socialno izključitvijo deluje z enako močjo kot na žival deluje strah pred naravnim sovražnikom. Tko kot je za žival narava njen milje in njegova grožnja hkrati, je isto za človeka njegova skupnost. V bistvu je človek s svojo socilano pogojenostjo šel iz dežja pod kap, ker je njegova eksistenca podrejena muhavosti človeške narave. Ko se je homeoid učlovečil, je svojo živalsko organsko povezanost z naravo zamenjal za organsko povezanost s skupnostjo, občasna grožnja naravnih sovražnikov se je zdaj spremenila v konstanten pritisk, apriorno zaupanje v okolje je postalo odvisno od milosti in pogojeno z nizom pokorščin tja do pokoršini najvišjemu...
Ta kulturna pogojenost človekovega življenja se je po moje reflektirala kot organska povezanost s skupnostjo šele s tem, ko posamezniki zaradi zavesti o globalni družbi ne reflektirajo več samih sebe izključno kot neke vrste organskih delov posamične skupnosti. Zato v primeru grožnje, da jih ta skupnost izloči, te izločitve ne sprejemajo več kot naravne/organske grožnje, ampak izključno kot socialno izljučitev. Človeka pa, ki sebe organsko poveže z globalno družbo kot celoto, ni več mogoće ustrahovat z izobčenjem iz skupnosti. Ni ga mogoče izključit iz čisto istih razlogov kot se živali ne morejo počutit izključene iz narave, ker jim ta neodtujljivo pripada z rojstvom. Drgač povedano: če bi družba kot celota skušala izobčit posameznika, ga taka socialna izločitu ne postvla samo polžaj nečloveka, ki bi bil prisiljen v organsko povezanost z naravo na ravni živali, ampak ga postavlja v položaj nebitja sploh, saj je celotno okolje kulturno/socialno. Zato je po moje prva in osnovna civilizacijska naloga človeštva, da ozavesti nemožnost socilanega izobčenja posameznika sploh in da svojih socialnih struktur ne utemeljuje več na strahu, pokorščini in pogojeni milosti temveč na vnaprejšnjem sprejetju in neodtujljivem zaupanju.