titud wrote on 03.11.2004 at 16:53:22:Če je moj interes je prispevat k skupinskemu uspehu, moram pač opravičit zaupanje, ki mi je blo dano od drugih al pa sem si ga sam naložu s tem, da bom izpolnu del skupinske naloge. V tem primeru zgleda kot da mi je blo zaupanje podeljeno od drugih. Vsako skupinsko delo podeljujeje članom zaupanje kot da ga prej ni blo in ga tud ne bo več, če vsak ne izpolni svoje naloge. V bistvu vsaka skupinska dejavnost temelji na vzajemnem ustvarjanju zaupanja in ustvarja videz, kot da apriori zaupanje ne obstaja. To je po moje zlo avtoritaren način skupinske dinamike in je stresen za posameznika, saj v primeru, da posameznik ne opraviči zaupanja drugih, lahko pade v 'luknjo' nezaupanja, čeprav je ta ustvrjena le navidezno samo zato, da strah pred njo ustvarja potrebo po skupinski avtoriteti in s tem ustrezno stimulira posameznika za izpolnjevanje pričakovanj drugih.
Recimo, da so v tem primeru moj interes čevapčiči, pivo in fuzbal, če bo dober dan pa še kakšna pametna debata. Prispevat k uspehu piknika je pa potem nujno zlo, ampak ker mi pravijo, da sem že kao odrasel, se temu ne morem na enostaven način izognit (s kompliciranimi je pa itak preveč dela)
Lahko pa tole tudi obrnem na glavo in rečem, da je moj interes prispevat k uspehu piknika, pivo, čevapčiči, ribe, babe in pa fuzbal, pa so samo bonusi, ki pridejo "sami od sebe" kot stranski produkt zadovoljevanja mojega osnovnega interesa.
Ne glede na to, kako opazujem ta svet, postavljen na glavo ali z nogami na tleh, pa nisem v tem zaradi neke skupinske avtoritete ampak zaradi nevarnosti, da bom izločen iz skupine (če ga bom le preveč sral), kar je dejansko tista moč, ki jo ima skupina, ali pa zaradi neosnovanega strahu da bom izobčen. Zaupanje pa v prvi vrsti vidim v tem, koliko zaupam ali ne zaupam svoji presoji trenutne situacije.