Tko razvajenost kot alkoholizem  sta  obliki odvisnosti/navezanosti. Razvajen otrok je v bistvu otrok, nesposben samostojnega življenja,  zato ker  pojmuje okolico kot sredstvo, ki bo streglo njegovim nikoli potešenim in kot takim v bistu neobsteječim   željam in potrebam. Te želje in potrebe ne morejo bit v bistu nikol potešene, ker bi se s tem prekinla njegova potreba po tej odvisnosti nekoga  (od staršev, partenrja, žlahte, firme, naroda, celga sveta), ki mu je te potrebe dolžan zadovoljevat. Dolžan zadovlejvat zakaj? Preprosto zato, ker jih ne čut kot svoje potrebe ampak kot potrebe, ki so mu ble vsiljene od zunaj.  V tem smislu je alkoholizem enaka oblika razvjenosti, saj pijanec 'zadolži'   pijačo da mu teši njegove nikol do konca  potešene potrebe/probleme, ki mu jih v bistvu pijača sama ustvarja. V primeru  otroške razvajenosti gre za odsotnost ljubezni zato, ker starši  ne zaupjo lastni predanosti otroku , slabo vest ob tem pa zato skušajo prekrit/skompenzirat z čustveno/materilanim zasipanjem otrokovih v bistvu neobstoječih potreb in mu jih na tak način umetno ustvarjajo namest da bi   zadovljeval le njegovo osnovno potrebo po izkazovanju  svoje   brezpogojne predanosti/zaupanja/sprejemanja, ljubezni pač.    

Je nekaj na tem, ker ženska se ponavad zateče v alkohol šele,  ko lastne nesposobnosti brezpogojne predanosti otroku ne more kompenzirat z razvajanjem (za katerga pa mora ponavadi zaslužit moški, ki po njenjem mnenju itak nima potrebe po neposredni predanosti otrokom oz. se jo je zgodovinsko naču splejat preko zagotavljnja  sredstev za preživetje družine). Moški svojo nespsobnsot (dostkart pa tud od okolja nezaželeno/prepovedano sposbnost) nepsorednega čustevenega izražanja pripadnosti otroku pač takoj kompenzira v alkoholu (dostkrat se to zgodi že pri pijankah ob njegovem rojstvu).      

Nesposobnost zaupanja je tista središčna praznina v človeku        

Se ne morem strinjat ... središčna praznina v človeku je nesposobnost delovanja ... predvsem namišljena

... precej ležje je bežati, kot pa se soočati s sabo in s svetom ...

... zaupanje ... zaupanje ni nekaj kar je ... zaupaje je nekaj kar se izgradi ... začne se že v rani mladosti ... kdor se bo bal, da si bo potolkel kolena, ta ne bo nikoli shodil ... kdor se bo bal, da se mu bo kak zrezek prismodil, ta ne bo znal kuhat ... kodor se bo bal poraza ... ta ne bo nikoli vedel kaj je zmaga ...

... govorim pač o nesposobnosti soočiti se z bolečino poraza ... ki preprečuje sploh vsah poskus uspeha ...

kdor se ne bo poskušal naučit ... ne bo nikoli znal

avtoriteta? ? ?

kdo pa je govoril o avtoriteti?

zaupanje se gradi na spoštovanju medsebojnih dogovorov ... dogovori pa so nekeko običajni v krogu ljudi, ki so si v nekem enakovrednem razmerju ...

že en tak simpel dogovor na pikniku ... jaz prinesem oglje ti pa roštilj ... če nekdo ne prinese tistega kar je bilo dogovorjeno piknik odpade

Kaj pa je spoštovanje medsebojnih dogovorov drugega kot pokoravnje duhu neke skupinske  avtoritete, ki je hierarhično višja od samovolje posameznika. Ta avtoriteta ti podeljuje zaupanje, ki ga svojimi dejanji pač moraš zaslužit/upravičit. Če avtorieteta nima konkretnega nosilca to še ne pomeni,  da ne deluje v fukciji 'podeljevalca' zaupanja.

Če je moj interes je prispevat k skupinskemu uspehu, moram pač opravičit  zaupanje, ki mi je blo dano od drugih al pa sem si ga sam naložu s tem, da bom izpolnu del skupinske naloge. V tem primeru zgleda kot da mi je blo zaupanje podeljeno od drugih. Vsako skupinsko delo podeljujeje članom zaupanje  kot da ga prej ni blo in ga tud ne bo več, če vsak ne izpolni svoje naloge.  V bistvu vsaka skupinska dejavnost temelji na vzajemnem  ustvarjanju  zaupanja in ustvarja videz, kot da apriori zaupanje ne obstaja. To je po moje zlo avtoritaren način skupinske dinamike  in je stresen za posameznika, saj v primeru, da posameznik ne opraviči zaupanja drugih,  lahko pade v 'luknjo' nezaupanja, čeprav je ta ustvrjena le navidezno samo zato, da strah pred njo ustvarja potrebo po skupinski avtoriteti in s tem ustrezno stimulira  posameznika  za izpolnjevanje pričakovanj drugih.