titud wrote on 28.10.2004 at 10:57:21:


Titud, zakaj se tako trudiš zminimizirat vpliv delovanja staršev na otroka. Kot bi bežal od nečesa.
Pa ne mislim na tvoje pisanje v tem topiku. Splošen vtis bolj.

en_bk wrote on 28.10.2004 at 11:43:59:


Dobr opažaž, čeprav bi jest to pripisov eni splošni  potrebi po tem, da držim prostor odprt. Tud pri partnerskih odnosih, v politki, duhovnosti... Postvljat pravila in pogoje v naprej se mi zdi omejujoče, je treba svari postavljat sprot skoz interakcijo. Vačsih sem mislu, da je vse v pravilu, pol sem pršov do kontra spoznaja,  pravil sploh ni, zdej  pa nekak vem, da eni arhetipski nastavki vendarle obstajajo, ampak jih mora vsak čist induvidulano pedenat pa si zaupat, da jih imajo tud drug in da nek način s spomočju drug drugega vendarle pridemo tud vsak k samemu seb. Skrata, več spontanosti, več zaupanja in prepuščanja pa pol  manj pravil in zakonov, s katerimi se plašimo in omejujemo.

Konkretno okrog minimalizacije vloge staršev pa to: za otroka je po moje družina zelo pomembna, saj je dolgo časa to njegovo edina skupnost  v katerem si oblikuje identiteo,  s katero bo zihr operiral skor cel lajf. Ampak pazi, za otroka je vsako okolje eno in edino, zato  svojo starševsko vlogo ne smemo tko resno jemat, da si jo ne bi upal niti privoščit, če ne izpolnjujemo vseh mogočih materialnih, psihofizičnih, svetovnonazorskih, duhovnih in ne vem še kakšnih zahtev, ki si jih povečini sami seb postavljamo, da se izognemu starševstvu sploh. Stavri so preprestjše, v bistvu gre le za ljubezen, in  le če zaupaš vanjo, kot starš ne moreš sfalit, pa čeprav je nis sposben izrazit na 'pravilen' način. Si naredu kar si v danih okoliščinah zmogel nardit, tko kot so nardil teb tvoji tastari, ki jim ne moreš kaj dost očitat, da so delal narobe, če maš občutek, da so te imel radi.  

titud wrote on 28.10.2004 at 13:21:35:


mene pa tale beseda "zmogel" vedno znova postavi eno in isto vprašanje.

Kdaj lahko nekdo reče, da je storil vse kar je zmogel, oziroma kdaj nekdo besedo "zmogel" uporablja zgolj kot obrambni mehanizem, pred "ni se treba bolj potruditi".

Se strinjam, da ima vsak svoje danosti in omejenosti. Toda ta omejenost ni zmeraj takšna, kakršno si ljudje predstavljajo.

Sva o tem (med drugim) debatirala tudi v therdu o alkoholizmu. Evo, meni se ne zdi tok grozno, če človek zdrsne, meni se zdi bolj grozna tista igra, ki se jo gre tak človek, da ohranja status quo, da se mu ni treba iti zdravit.

sinjeoka wrote on 28.10.2004 at 14:52:06:


Zmoreš točno tolk, kolikor  si sposoben zaupat oz. kolikor si  vreden zaupanja. Z zauanjem, se  ti vse  dogaja samo po seb, in ker  se ti dogaja samo po seb izgleda, kot da se ti ni treba za nč trudit.  Drgač povedano: vse za kar se je vredno trudit, je zaupanje, z zaupanjem pa vse ostalo pride samo po seb. Po tem 'mehanizmu' deluje tud alkoholizem, saj ma akloholik neomajno zaupanje, da mu bo alkohol prinesu vse sam po seb. Jeba alkoholika je v tem, da se mu za to zapanje ni treba  nč trudit, da mu 'pada' v grlo  tko se tako tud zgublja, ne da bi se ga kaj 'prijelo'. Naprotno, izplakne mu vse zaupanje, zato postane  vse, za kar se mu res zdi vredno potrudit, vedno večja doza alkohola.

Super Lilith.

Tale dvojka mi ne gre z glave. Ta tip strategije me asociira na "caregiverja" (to je strategija, ki jo razvije otrok ob depresivnih, jokajočih starših, nemočnih, ...) iz knjige The unexpected legacy of divorce, Judith S. Wallerstein, Julie M. Levis in Sandre Blakeslee. Knjiga je rezultat 25 letnih raziskav posledic ločitev na otroke in dela z otroci ločenih staršev in tega kaj se zgodi z njimi, ko odrastejo. V tej knjigi je seveda opisanih več tipov strategij, ki jih razvijejo otroci, oziroma "naukov" za življenje, ki jih potegnejo ven iz tega. Žal mi je, da si nisem delala izpiskov, posodil mi jo je pa en krasen človek, ki sem mu še danes iz dna duše hvaležna.

Itak je tko, da se pri posamezniku ti določeni tipi mešajo in križajo, pač kakšen tip pa procentualno bolj izstopa.



Titud, všeč mi je tvoje razmišljanje. Tale o zaupanju na primeru alkoholika je pa naravnost fantastična. Ker res je, da ko postanemo starši, se moramo kaj hitro sprijazniti s prvim dejstvom, da pač idealni nismo. Se pa trudimo, rastemo, boljšamo ... na žalost tudi na podlagi grenkih. In to zaupanje, ja, je ključno in temeljno. Zaupati življenju samemu, zaupati sebi, drugim ... pa vera (kar se meni zdi zelo povezano). To in edino nas vleče naprej, če imamo "ta prav" svetilnik (pa kakšen rešilni pas, če ga nam kdo vrže v vodo, tud pride prav).

Včasih se mi zdi, da se na starševstvo kar ne da povsem pripraviti. Nekako plujemo in skušamo čim bolj spretno krmariti. Pa pride en val, ki nam tisto našo super lepo in udobno jadrnico čist obrne. In pol se pobiramo, pa spet vse dobro premislimo ... in se poglabljano (jaz vedno najprej pri sebi iskat vzroke). Dejstvo je, da ima pač lahko vsaka vzgoja svoje "stranske učinke". Ampak to, da ne bi kdo mislil, mi ne služi kot izgovor zato, da se nebi iz dneva v dan trudila za izboljšanje situacije. Seveda ne. Pa če je še taka jeba, probam dat od sebe maksimum, da ne potonem.

sinjeoka wrote on 29.10.2004 at 08:15:11:


Razvajenost ni izraz ljubezni, ampak izraz nezmožnosti izkazovanja ljubezni. Razvajenost je posledica   nezaupanja v otroka, ki ga je zato kao  treba pretiramno ščitit in razvajt. To nezupanje v otroka pa je itak samo projekcija naše lastne nesposbonosti, da bi otroku omogočli, da lahko 100% zaupa v nas oz. je izraz  naše nezmožnosti  brezpogojne  predanosti njemu.  

Quote:


Kaj pa če je akoholik zreducira lajf na vsebino flaše glih zato, ker mu ne zaupa? Pol  ma življenje lepo pod kotrolo, če je le flaša zmerom polna tega življenja  mu postane življenje tako  spet zaupanja vredno...

Lilith wrote on 28.10.2004 at 17:15:25:


Hm, Lilith, ne razumem čisto dobro tega prispevka.

V prvem si opisala napake /ti jim praviš prepovedi/, ki jih starši delamo pri vzgoji svojih otrok. Ok...se strinjam.
Ta prispevek pa naj bi bil kot neko napotilo taistim otrokom, kako obiti negativne posledice teh napak. Vsaj tako sem razumel, ko si opisala, kaj so gonila. Ampak meni se zdi, da so prav ta navodila posledice napak, reakcije otrok na napake staršev, nikakor pa ne napotila otrokom, kako se izogniti posledicam...in ostati zdrav, biti kar si. Pravzaprav berem tvoj prispevek kot...če boste starši delali po prvem prispevku, bodo otroci taki, kot je opisano v drugem, a ne.

en bk

en_bk wrote on 30.10.2004 at 11:15:13:



Ja, bk, čisto prav razmišljaš. To niso konstruktivna navodila  za življenje, pač pa "navodila", ki si jih otrok oblikuje v svoji glavi (na določeni kognitivni stopnji pač ni zmožen prepoznavati, kaj je prav in kaj narobe), da bi lažje preživel.