siaj
|
Super Lilith.
Tale dvojka mi ne gre z glave. Ta tip strategije me asociira na "caregiverja" (to je strategija, ki jo razvije otrok ob depresivnih, jokajočih starših, nemočnih, ...) iz knjige The unexpected legacy of divorce, Judith S. Wallerstein, Julie M. Levis in Sandre Blakeslee. Knjiga je rezultat 25 letnih raziskav posledic ločitev na otroke in dela z otroci ločenih staršev in tega kaj se zgodi z njimi, ko odrastejo. V tej knjigi je seveda opisanih več tipov strategij, ki jih razvijejo otroci, oziroma "naukov" za življenje, ki jih potegnejo ven iz tega. Žal mi je, da si nisem delala izpiskov, posodil mi jo je pa en krasen človek, ki sem mu še danes iz dna duše hvaležna.
Itak je tko, da se pri posamezniku ti določeni tipi mešajo in križajo, pač kakšen tip pa procentualno bolj izstopa.
Titud, všeč mi je tvoje razmišljanje. Tale o zaupanju na primeru alkoholika je pa naravnost fantastična. Ker res je, da ko postanemo starši, se moramo kaj hitro sprijazniti s prvim dejstvom, da pač idealni nismo. Se pa trudimo, rastemo, boljšamo ... na žalost tudi na podlagi grenkih. In to zaupanje, ja, je ključno in temeljno. Zaupati življenju samemu, zaupati sebi, drugim ... pa vera (kar se meni zdi zelo povezano). To in edino nas vleče naprej, če imamo "ta prav" svetilnik (pa kakšen rešilni pas, če ga nam kdo vrže v vodo, tud pride prav).
Včasih se mi zdi, da se na starševstvo kar ne da povsem pripraviti. Nekako plujemo in skušamo čim bolj spretno krmariti. Pa pride en val, ki nam tisto našo super lepo in udobno jadrnico čist obrne. In pol se pobiramo, pa spet vse dobro premislimo ... in se poglabljano (jaz vedno najprej pri sebi iskat vzroke). Dejstvo je, da ima pač lahko vsaka vzgoja svoje "stranske učinke". Ampak to, da ne bi kdo mislil, mi ne služi kot izgovor zato, da se nebi iz dneva v dan trudila za izboljšanje situacije. Seveda ne. Pa če je še taka jeba, probam dat od sebe maksimum, da ne potonem.
|