Quote:



pa še kakšen smisel uuuu pa kako gre vse lažje od rok
p.s. mislm na tapravo ljubezen in ne zaljubljenost

titud:
Quote:


saj ostane

ko/če človeško bitje doseže ljubezen z Bogom, ne izgubi svoje identitete

v osvobojenem stanju (nepoistovečanju z materijo) lahko zazna in okusi svojo pravo, čisto, izvorno identiteto, ki nima nikakršnih materialnih primesi

ampak point je, da ko imaš enkrat mercedeza, se valda ne boš odločil spet za yugota

če si (večno) zadovoljen in živiš v ljubezni brez kakršnegakoli trpljenja, ni več možnosti za napačno "odločitev"


titud:
Quote:


zakaj pa se mi sploh zatekamo v ljubezen v vsakdanjem življenju ? je potemtakem naše vsakdanje početje (tukaj in zdaj) infantilno in morbidno in sami sebe lovimo v nekakšne mreže ?

takšno (naravno) početje, bi ti torej na sebi rad preprečil ?

titud:
Quote:
 

ok, naša zavest nujno potrebuje (je pogojena) z odnosi in brez tega "odrešenje" ni mogoče

titud:
Quote:


tudi tukaj praviš, da je naša zavest "vidna" šele v soočenju oziroma na podlagi odnosov (družba,kultura,jezik, simboli...) in da torej šele s pomočjo "drugih" lahko dojamemo samega sebe

titud:
Quote:


pa ti ne bi hotel nekaj dokončno varnega,pa magari na račun odrekanja svojemu praznemu jedru ?

titud:
Quote:


Quote:



pa je sploh možno takšno zavedanje (stanje zavesti), če pa kot sam zgoraj praviš, je možno zavednaje lastne eksistence (identitete) le na podlagi družbe,kulture,jezika,simbolov..? torej naša zavest se lahko "prepozna" le v razmerju do objektov

titud:
Quote:


shinichi hisamatsu

polnost niča,satori :

Le jaz, ki ne pozna objektov, je jaz kot nikjeršnost, je povsem neodvisen. Je jaz, ki ni opredeljen od zunaj. A če sem to zdaj jaz, v katerem ni nič, pa bi še zmerom utegnil meniti, da obstaja zavest o tem, da ni nič. Toda dokler v meni obstaja zavest, ki ima za vsebino nič kot objekt, še dejansko nisem v stanju niča. Pravi nič sem jaz sam, to ni svet mojih objektov. V trenutku, ko nič postane objekt, je to že neko bivajoče in s tem nekaj, kar me ima ujetega. Če se niča kot ničesarnosti drži še samo najmanjša senca objektnosti, je to že nekaj. Le če dejansko in resnično nisem čisto nič, sem poplnoma nevezan in neomejen, prost in od ničesar več ujet. In zame tedaj ni nobene notranjosti ali zunanjosti več, ki bi lahko vplivali name, sem edinstveni"



je to to, o čemer ti govoriš ?


titud:
Quote:


nekdo, ki je neomejen, ne bo nikoli zavidal nekomu, ki je omejen, bo pa do njega sočuten  


titud:
Quote:


titud, pomoje če nimaš sposobnosti občutenja tud ljubezni ne more bit, zato ko praviš, da se ljubezen mora napolnjevat v "praznem", to ni ljubezen, saj v "praznem" kot sam praviš nimaš sposobnosti čutenja

strah, ki se pojavi takrat, ko gre za ljubezen do objekta, (npr. da jo/ga boš izgubil) pa je pri ljubezni z Njim povsem odveč

namreč ljubezen je obojestranska, in poteka med dvema neumrljivima, večnima dušama, ki imata enake interese

vse ostale "zemeljske" ljubezni so minljive in če se jih preveč oklepamo nas je upravičeno lahko strah te minljivosti


sposobnost produciranja ljubezni med materialnimi telesi je mogoča le zaradi takšnih sposobnosti duše, ki poganja to telo

naša izvorna identiteta je torej aktivna, z ljubeznijo prežemajoča

ljubezen do sebe pa kot sem že povedal pomoje ni ljubezen


titud:
Quote:
 


to, da sprejmeš in te več ni strah svoje "absurdne existence" za mene ni ponižnost, ampak ponos

namreč, tud ponižnost more nujno vsebovat nek objekt, različen od tebe samega




LP

mind wrote on 06.10.2003 at 11:50:09:


Ne vem, možno, ampak v to je treba najprej verjet. Valjda da ne more bit odločitu napačna, če se ne sprašuješ več o tem, ali je napačna. Samo za to rabiš vero, vera pa najde smisu/oporo v transcedentnem in od tam nazaj vpliva nazaj na izkustvo. Filozofija absurda nima v seb nč transcedentega, je odostnost vsake vere z zlo podobnim učinkom kot ga ima vska vera, saj  se tem ko ne iščeš smilselonsti/opore lastne eksitence v bistvu znajdeš ekstencialno v isti (nematerilani) praznini, kot če jo opiraš na transcedentni smisel. Drgač povedan: če (ne) verjameš v nč je to v bistvu hrbtna plat tega kot če bi verjel v vse. Namest da bi se v-mislu, vse od-misliš.  


Quote:


Nč ne želim preprečit, skoz to je treba it, se  je treba nučit sprejet, da pol ne padaš več na vsak mamac in te ljubezen  ne mreži več in ti ne mrežiš več  drugih ampak samo si z drugimi v seb in sabo v drugih na en do kraja  subtilen način, po katermu ni nobena stvar bolj važna od druge in se vse sinhronizira z vsem brez vnaprejšnjih izločanj in prioritet po hierhiji, ki naj bi jo določal nek vnaprejšnji smisu, pa če je še tko dobronameren. Ker kdo pa določa dobronamernost? Odrešilno je biti del tega valovanja in hkrat valovanje v celot, to psihosocialno  potrebo pa na veliko izkoriščajo religije in ter veilke in male idelogije, ki jo rešujejo parcialno, pa jo  ne znajo rešit globalno. Filozofija absurda je odgovor na neuspeh oz.  na katastrofalne posledice poskusov sinhronizacije  človeštva po nareku ene (najmočnejše/najplivnejše) ideje in je poskus sinhronizacije človeštva na odostnosti vsake ideje razen te, da je med sabo solidarna v nezmožnosti verjetja v kakršnokoli odrešilno idejo.      

Quote:


Jest osebno se bom  počutim najbolj varnega takrat, ko me noben ne bo želu vzet pod zaščito.  To se bo zgodl šele takrat, ko v men ne bo ničesaar, kar bi si želu drugi prilastit, ko to že raztalno med vse brez ostanka in bom v tem smislu prazen  v jedru. To je po mojem edin možen  preboj iz stanja otroškosti, narcisodnoisti, egoizma, infantilnosti, morbinosti v eno odraščeno/ odgovorno humanost   8)



Quote:


Ti objekti so hkrat tud subjekti, ki se spreminajo z mojim vplivom nanje. Meje vzajemnosti so  bolj zabrisene bolj ko je neka kultura prežeta  z alkimijo ljubezni in bolj ko je tovrstno subtilna manj  je posamezniku teba iskat nek induvidalen smisu za zapodlago lastne eksitence oz. se mu zmišljevat ene smisle, da bi ubežal pred neznostnostjo pomisli na abusrdnost lastne eksitence.  



Quote:


Jest pa ti te filozofije ne bova nikol moga vzet čist za svojo, razen če nama kdo čist ne spere možganov. Finta praznine je v hkratnem zvedanju te praznine, ne pa v praznoglavosti, ki je le pripravljanje  terena za nekritično filanje z vsakovrstno otročjo in morbidno ezoterično kramo.      


Quote:


Izjav o ljubezni, ki so izpeljane na trancedentnih izkušnjah, ne morem ne zanikat ne potrdit, ker so stvar vere, ki je nimam oz. njenih učinkov še nism izkusu.

Quote:


Ti drugi so tudi ponižni. To je odnos med ponižnimi, ki so s hkratnim  prizanjem absurdosti svoje ekistence združeni v upornem vztrajanju v tej  edini eksitenci, ki jim je na voljo.

mind wrote on 06.10.2003 at 16:41:36:


V absurd človk ne more verjet, nesmisu je tisto, kar ob odsotnosti vsake vere človeku edino ostane. Tam je je čovk najbolj človk, ker v njem ni nč,  s čimer bi se presegu. In ko je najbolj človk, je lahko tud najbolj ranljiv pa human/sočuten do drugega enako ranljivga sočloveka. Človeškost tle ni nobena trascedentna kategorija, h kateri bi blo šele treba stremet, ampak kar je tisto temljenjo,  kar se kljub zanikanju ne da zanikat, če ne se zanika eksitenca, ki je borbi za svojo eksistenco zanikala že čist vse, kar bi jo utegnilo zanikat.  

Quote:


Valjda je produkt posameznih eksistenc v svojem vzajemnem odonsu, samo da tega nihče ni sprogramiral ampak se vse medsebojno sproti sinhronizira tako, da noben ne more pogrutat smisla, če ne bi se takoj najdu kdo ki bi takoj prevzel vrhovno komando v skladu s svojim lastnim interesom.  

Je smiselno smisel življenja iskati,
če se nesmiselno zdi vanj se podati?
Nesmiselno je smisel življenja iskati,
če smiselno se zdi vanj se podati.



ARS

ARS wrote on 07.10.2003 at 01:03:44:


Bom to skušal po titudvsko interpretirat:

Življenje se  konzumira v naši lastni eksitenci, ki zato življenju samemu ne sme podeljevat nobenga smisla, da je ta ekistenca sploh lahko kolkr tolk znosna.      

mind wrote on 07.10.2003 at 11:35:36:


Mene konc konc ne briga, kakšen odnos ma kdo do svoje ekistence, saj jest ga bom itak zmeraj jemal, kot da ma takega kot ga mam jest in na tak način skušov z njim solidalzirat. Tko kot ma vernik do drugega odnos skoz svojga boga ki je v jedru njegove eksitence in ga v bistvu ne briga, kakšnega mam jest, saj bo z mano vzpostvljal odnos kot ga mu njegov bog narekuje. Tle ni nč boljš al pa slabš, važno je samo, da je iskren. Isken pa je lahko samo, če samga sebe ne farbaš. Jest sem najdu en sistem, kako samga sebe v želji po zmanjšanju trpljenja čim manj farbat in kako se upirat temu, da bi te tvoje  potrebe fnafarbal  drugi. Tud če ne verjamem v možnost odrešitve ima iskreno sprejetje te nezmožnosti enako zame enako  odrešilno funkcijo kot za koga drugega verjetje v možnost odrešitve. Ker bistvo  odrešitve je v sprejetju tistga, kar ne moreš spremenit, in od tega smo vsi enak daleč al pa bliz ne glede na izhodišče, iz katerga štartamo.

mind wrote on 07.10.2003 at 12:39:00:


Tud tud ekistencialistični absurda je le  filozofsko-litererna predelava po moje čist avtentičnega občutenja sveta nekih senzibilnjših predstavniko genercij, ki so men pač bliz. Al pa so znal svoja občutja tko prezentirat, da sem so mi sedla in so mi bla nekašen orientir pri mojem delovanju oz. umeščanju moje ekistence v ta svet. Tle smo po moje vsi na istem, ne glede na to, s kom delimo svoja izkustva.  
 
Quote:


Kako vem? Jest nsim v življenju srečal še nobenga odrešenga človeka. Ga ni niti na genercaiijo, iz tistih, ki jim rata, pa itak nardimo legende, tko da se skoznje avtetičnost njihove izkušnje skor čist izgubi.  Eksistirajo samo kot literarne fikcije, v bistvu imamjo name   sugestivnost  enako ali manjšo od camusovih  literanih junakov.


Quote:


To mnenje  gojim skupaj s tabo, samo da tako mnenje kakšne posebn velike odrešilne potence pač nima ne zate ne zame .