Devi
5 p
Offline
ravno prav
Posts: 5471
Dolenjska
Gender: 
|
Neke noči, nedolgo po mojem 29. rojstnem dnevu, sem se že skoraj v jutranjih urah prebudil z občutjem popolne groze. S takšnim občutjem sem se bil sicer prebudil že ničkolikokrat, a tokrat je bila groza silovitejša kot kadarkoli. Tihota noči, medli obrisi pohištva v temni sobi, oddaljen ropot vlaka, ki je drdral mimo – vse se mi je zdelo tako tuje, tako sovražno in tako neznansko nesmiselno, da sem v sebi začutil najgloblji prezir do sveta. Najbolj prezira vreden pa se mi je zazdel lastni obstoj. Kakšen smisel ima še naprej živeti s takšnim bremenom bede? Čemu bi se še naprej gnal? In začutil sem, da je zdaj tisto pritajeno hrepenenje po samouničenju, po nebivanju, postalo močnejše kot nagonska želja po nadaljevanju življenja.
»Ne morem več živeti s sabo.« To je bila misel, ki mi je kar naprej odzvanjala v glavi. In tedaj sem se v nekem trenutku mahoma zavedel, kako nenavadna misel je pravzaprav to. »Sem mar eden ali dva? Če ne morem živeti s sabo, sem namreč iz dveh: iz 'jaza' in tistega 'sebe', s katerim ta 'jaz' ne more živeti. »Mogoče,« sem si rekel nato, »pa je le eden od njiju resničen.«
To nenavadno spoznanje me je tako pretreslo, da mi je um kratkomalo otrpnil. Takoj sem začutil, kako me vleče v nekakšen vrtinec energije. V začetku se je bolj počasi vrtel, potem pa čedalje hitreje. Zgrabil me je silovit strah in ves sem začel drhteti. Slišal sem besede »ničemur se ne upiraj«, kakor da jih je izrekel glas v mojih prsih. Čutil sem, kako me neznana sila vleče v praznino. Pri tem pa sem imel občutek, da je ta praznina v meni, in ne zunaj mene. Na lepem se je ves strah razblinil, in prepustil sem se padanju v prazno. Kaj se je dogajalo potem, se ne spominjam.
Prebudil me je ščebet ptice pred oknom. Še nikdar dotlej nisem slišal takšnega glasu. Oči sem imel še vedno zaprte in pred njimi se je prikazala podoba dragocenega diamanta. Ja, če bi diamant oddajal kak glas, potem bi bil to tisti ščebet. Odprl sem oči. Skozi zavese se je precejala prva jutranja svetloba. Začutil sem, vedel sem, ne da bi količkaj razmišljal, da je svetloba neskončno več, kot si mislimo. Tista mehka luč, ki se je razlivala skozi okno, ni bila nič drugega kot ljubezen sama. Solze so mi stopile v oči. Vstal sem in se sprehodil po sobi. Prepoznal sem to sobo, pa vendar sem vedel, da je še nikoli v življenju nisem zares videl. Vse je bilo tako sveže, novo, nedotaknjeno, kakor da bi bilo ravnokar nastalo. Jemal sem razne stvari v roko, svinčnik, prazno steklenico, in se čudil njihovi lepoti in živosti.
Tistega dne sem obhodil mesto, do kraja pretresen spričo čudežnosti življenja na zemlji, kakor da bi ravnokar privekal na ta svet.
Naslednjih pet mesecev sem preživel v stanju neprekinjenega globokega miru in blaženosti. Kasneje se je silovitost tega občutja nekoliko zmanjšala, ali pa se mi je morda tako samo zdelo, saj sem se mu že nekako privadil. Še vedno sem lahko deloval v svetu, vendar z jasno zavestjo, da prav nič, kar bi še kdaj naredil, ne bo ničesar dodalo temu, kar sem že.
(Eckhart Tolle: Zdaj)
|
Home
Pages: 
(Read 179543 times)
