Quote:Drži, če gledaš iz tega mesta kjer stojiš.
Hja, N. – seveda gledam iz tega mesta, kjer stojim. Vedno se trudim tako gledati – živim namreč tukaj in zdaj. Živim v tem trenutku in to je trenutek, ki mi oblikuje življenje, to je trenutek, v katerem se odločam in s tega mesta, kjer stojim zdaj, oblikujem svojo prihodnost. Kaj mi pomaga govoriti o tem, da smo celoviti in izpolnjeni šele, ko ljubimo vse in vsakogar, kot pravi pevka? Saj ne rečem – se strinjam z njo in lepo je napisala, ampak to je nekje v prihodnosti… Jaz tega pač še ne znam. Ko bo to znala, bom po mojem mnenju na koncu svoje poti. Takrat bom razsvetljena, khm, khm…
Se tega sicer učim, ampak kako naj objamem cel svet, če še drobcenih delčkov njega včasih ne znam objeti? Če včasih ugotavljam, da še sami sebe ne znamo imet radi in ne znamo imet radi in tega pokazat niti tistih in tistim, ki so nam najbližje? Jaz stopam pač korak za korakom in poskušam vedno pogledati z mesta, na katerem se trenutno nahajam. Nase in na ljudi, ki me obkrožajo… Če znaš pa ti ali pevka tisto končno prihodnost in smisel življenja tudi naučit, ne samo povedat, ali če obstaja kakšen "scnell kurz" te vrste (jaz za njega prav gotovo ne vem), potem sem pa jaz prva v vrsti za takšne vrste učenje…
Quote:Ampak, potem mi pa povej, kakšna ljubezen je to (pa ti lahko nekdo vse to izkazuje), če v njem ni občutka ljubezni ? Ali potem smemo reči, da so vsi ti peti znaki oz. dejanja znak izražanja ljubezni? Ali pa bi bilo bolj točno, če bi rekli, da ti nekdo posveča čas, da te nekdo obdaruje, da ti nekdo naredi kakšno uslugo, da se te nekdo dotika in soglaša (v grobem) s tabo ?
Jaz verjamem, da bo marsikdo rekel, da so to znaki ljubezni. Bo, ker drugega lahko da niti ne pozna. Ampak če nekaj ne poznamo, ali že to pomeni, da drugega ni? Da bolj točnega ni?
Kdo je pa rekel, da ni občutka ljubezni? Jaz tega vsekakor nisem rekla, N. - ti si zaključila tako.
Seveda je občutek ljubezni, le izražamo ga na način, na kakršnega ga znamo izražati, na način, na kakršnega smo se naučili jo izražati. Kar je meni tudi čisto logično – kako naj nekaj znam izraziti na nek način, ki ga (še) ne poznam? To je podobno, kot če bi pričakovala od mene, da od zdajle naprej perfektno govorim kitajsko.
Nisi razumela prvotnih jezikov ljubezni. Res pa je, da sem tudi jaz samo navrgla in ničesar bolj razložila.
Se bom potrudila dat zdajle še en primer, morda ti bo bolj jasno: »Posvečeni čas« pomeni, da se čutimo ljubljeni, če nam nekdo posveča svoj čas. Takrat mi razumemo, da smo sprejeti in da smo ljubljeni. Če nekdo sedi z nami ure in ure, pa magari če je dolgčas – samo da je z nami. Da z nami preživlja svoj čas – na ta način razumemo, da nas ljubi. Če je to naš prvotni jezik ljubezni, nekega darila recimo, sploh ne bomo razumeli tako. Razen če ne bo pospremljeno vsaj z recimo 14 urami skupaj preživetega časa… Darilo kot darilo pač. Ampak, če je darilo prvotni jezik ljubezni tistega, ki nam je darilo poklonil, je to njegov izraz ljubezni. Na ta način nam je želel pokazati, da smo mu vredni in dragoceni. Tako je bil pač on naučen izražati ljubezen, tako so ljubezen recimo izražali pri njem doma. Recimo z darili kupovali ljubezen, svojih staršev pa ni videl niti pet minut na dan, kaj šele, da bi občutil njihovo ljubezen. Njegovi starši so recimo prišli iz službe, mu na mizo vrgli čokolado, ga vprašali, ali je že naredil domačo nalogo in zakaj še ne, pa naj gre se učit, pa da ne bo kakšnih bedarij počel, to pa je tudi vse, kar je bil recimo deležen od staršev. OK – ekstremen primer, samo za to, da boš morda lažje razumela. In on nam je na ta svoj način recimo izrazil ljubezen, mi pa ga zaradi nepoznavanja njegovega jezika ljubezni sploh nismo razumeli… In od takega človeka pričakovati, da bo kar vedel, da nam pa skupaj preživeti čas pomeni ljubezen? Hudooo… Kako le, če s svojimi starši ni preživel niti pet minut /dan? Je zdaj kaj bolj jasno, kaj sem želela povedat? Drugače imaš pa vse to bolj podrobno in natančno razloženo v knjigi »5 jezikov ljubezni«, avtor Gary Chapman, če te zanima.
In še enkrat: ni dovolj, če samo poznamo svoj prvotni jezik ljubezni. Darilo ljubezni je učiti (in naučiti, seveda) se tudi prvotnega jezika ljubezni svojega partnerja in mu tudi na ta način sporočati, kako zelo drag nam je…
Quote:Čustva, pazi, čustva, si med ljudmi niso čisto nič različna. Lahko je seveda nekdo bolj srečen, kot drugi, ampak sreča je še vedno sreča pri enem ali drugem, ali ne?
Čustva so enaka, samo razlaganje čustev je pri ljudeh različno.
In verjamem, da če bi Slovenec in Kitajec prišla skupaj, da se nekaj sporazumeta, in če bi bila dovolj odprta za učenje o drug drugem, da bi se lahko sporazumela.
Lahko zna nekdo bolj izražati svoja čustva kot drugi, ampak čustvo je še vedno čustvo pri enem ali pri drugem, ane?
O čem drugem pa govorim? ??? In spet – sem kje rekla, da gre za različna čustva? Nisem, N. - ti si zaključila tako. Gre samo za različno izražanje čustev (ljubezni), to pa sem rekla, ja. In za učenje še drugih jezikov ljubezni…
Za Slovenca in Kitajca pa verjamem tudi jaz…
Quote:Ampak pojdimo še dlje.
Dlje bi bilo v tej debati po mojem mnenju vredno iti le v tisti smeri, ko je bil v družinah alkohol, mučenje, pretepanje, spolne zlorabe, pretirano vcepljanje občutkov krivde, čustveno izsiljevanje, prevzemanje odgovornosti za vse druge, itd. itd… Kakšen prvotni jezik ljubezni si ustvarijo takšni otroci in kdaj se oni čutijo sprejete in ljubljene… Ampak v tem primeru gre že za »strupene« starše in za deviantnost. O tem se pa na tej temi ne pogovarjamo, ane?
m.
Home
Pages: 
