Siba,

ne poznam te, tvojega nacina razmisljanja in pogleda na zivljenje, zato ne vem, ce ti bo moj pogled kakorkoli pomagal... pa vseeno.

Pri meni je tako: najprej se moras v sebi trdno odlocit, da je to to, da si z zadevo opravila, da jo resnicno zelis spustiti. Da je tvoja namera ozdraviti sebe in svojo bolecino. Biti in ziveti ljubezen, ki si.

V tem trenutku moras spustiti obsojanje in se nehati locevati od tega, kar ti je ta moski naredil. Dokler bos v sebi to tiscala stran od sebe, te bo bolelo, bo se vedno obstajalo JAZ in TO. Locenost. Takrat ljubezen ni mogoca. Niti ljubezen do sebe. Takrat iz sebe delas zrtev in s tem avtomatsko spustis svojo moc iz svojih rok. Svojega zivljenja ne zivis vec sama ampak pustis, da ga se vedno vodi on. Prepoznaj svojo moc in jo vzemi v svoje roke.


Sploh si ne morem predstavljati, kako je ziveti s taksno izkusnjo in kako tezko mora biti sprejeti nekaj takega, odpustiti cloveku...

Meni pomaga recimo tole:

Quote:

http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20030806143001562


Takrat, ko se odlocis, se pravo delo sele zacne. V vsakem trenutku, ko pomislis na to, na njega, na bolecino, preobrazis odziv. Ce si do zdaj cutila obsojanje, nesprejemanje, bolecino, zdaj v tistem trenutku sama sebi reci: odpuscam.

Ne vem, mogoce ti bi pomagalo, ce bi vedela / poskusala ugotoviti ali razumeti, zakaj je ta moski to pocel. Morda ti je dovolj vedeti, da vsi iscemo in si zelimo ljubezni in tako jo je tudi on.

Ko zacnes misliti na zadevo, svojemu umu ukazi 'spusti, odpusti'. Prosi za pomoc, svoje vodnike, angele, Jezusa... prosi nadangela Mihaela, da poseka vse, kar je v tvojem zivljenju nepotrebnega. Preobrazaj - v takem trenutku prenesi zavedanje na ljubezen, ki je v tebi in jo siri iz sebe. Blagoslavljaj ga, posiljaj mu ljubezen (ko bos lahko).

Vem, da bos nekega dne temu moskemu lahko popolnoma odpustila in ga sprejela. Ko bos pomislila nanj, v tebi ne bo vec bolecine ampak samo ljubezen.  

Uh, upam da ti je sploh jasno kaj sem hotla povedat.  

Siba, storila si en važen korak, spoznala si, da za ravnanje tega človeka nisi kriva in odgovorna ti. Tukaj si se lotila problema, in mislim, da si naredila prav. Spoznala si tudi, da nisi dolžna nositi bolečine tega človeka, zato mu jo vračaš, njegovo bolečino. Naj jo nosi sam, ali naj jo odreši sam.

Mogoče ga boš nekega dne razumela, mogoče mu boš nekega dne odpustila, mogoče ga boš nekega dne sprejela. Ampak za to je še čas, in zato je tudi potreben čas. Trenutno je važno, da si se stvari lotila, odločno. Verjamem, da jo boš speljala do konca.

Marjana in LitteStar sta dobro napisali, bi jih kar quotala tukaj.

To je moje mnenje, ki je samo moje osebno razmišljanje, ne morem pa si niti približno predstavljati, kakšno trpljenje si prestala, Siba. Drži se, pogumno naprej!

Quote:


Siba!

Mar naj to razumem, ko da si šla za redovnico v samostan?

Vsekakor mislim, da si s preteklostjo dobro opravila.
Le tako naprej, ne glede na to, če si šla v samostan ali ne.

Siba wrote on 26.08.2003 at 03:01:34:


Si že ugotovila, zakaj se ti je to moralo zgoditi? Kaj ti je Življenje s tem hotelo sporočiti? Katera je tista naloga, ki jo moraš opraviti v tej situaciji? Izkušnja, ki si jo je tvoja duša izbrala?

Siba wrote on 26.08.2003 at 03:01:34:


Kako to misliš? Po čem pa prepoznaš resnično ljubezen? Si jo že kdaj doživela, da veš, kakšna je? Nisi je.

Na tvojem mestu bi se rajši trudil za bolj preproste stvari: zaupanje, odprtost, iskrenost, pripadnost, seksualno privlačnost, sodelovanje, podpora itd. To so stvari, ki so v partnerstvu nujne, ne pa "ljubezen". Kaj je to?

Ljubezen ni počutje, še manj čustvo ali psihično stanje do nekoga. Ljubezen je način življenja, način ravnanja, celosten odnos do nekoga. Ki se kaže ravno v tistih preprostih stvareh, ki sem jih naštel zgoraj.

Siba wrote on 26.08.2003 at 03:01:34:


Seveda te ni noben pravi moški vreden! S svojo bolečino si privlačila bolečino moških (ti jim praviš seksualni kreteni).

Če bi se jaz tako počutil kot ti, bi si začasno (verjetno nekaj let) izbil iz glave misli o moških, partnertvu in teh rečeh. No, mogoče bi si našel kakšnega fukača. Drugače bi pa intenzivno delal na tem, da ozdravim svojo bolečino. Če tega ne boš naredila, boš še naprej spoznavala ljudi, kakšne si tudi sama: ponižane in razžaljene.

Siba wrote on 26.08.2003 at 03:01:34:


Ni še čisto mimo. V fizičnem svetu se je končalo: odšel je. Toda, v tvojem srcu se je komaj šele začelo dogajati. Tvoje pisanje tule je del tega dogajanja, sledi temu. Zdaj se čistiš: mentalno in čustveno.

Resnice pa ne poznaš. Spoznala si nekaj novega, ki bo že jutri staro. Ti samo poskrbi za to, da boš zvesta sama sebi: spoznaj se in se čim večkrat odloči za dobro. Pa veliko moli k vsem bogovom, da ti bodo pomagali spoznati, kaj je v resnici dobro zate.

Siba wrote on 26.08.2003 at 03:01:34:


On ti je to naredil?????!!!!!!!

Dokler boš tako mislila, se ne boš nikamor premaknila! Tudi odpustila mu ne boš! Pacala in cmarila se boš v svoji bolečini in prizadetosti, jo negovala in pestovala toliko časa, da ti bo srce otrdelo in postalo kamen.

Vem, tvoje bolečina je velika, srce je žalostno na smrt.

Ampak: v imenu svojega srca, ki ga je strah bolečine drugih ljudi te prosim: potrudi se in poskušaj drugače gledati na svojo bolečino. Razumeš: na svojo bolečino! Te bolečine ti ni nihče dal! Tvoja je! Od začetka! Drugi so jo samo sprožili, bili so samo orodje v rokah Stvarstva, ki poskrbi za to, da je svet ustvarjen pravično in pravilno.

Prosim, pusti ga pri miru, tega tvojega moškega. Ampak zares pri miru! Samo ti si važna!

Želim ti čim več miru v srcu in piši še kaj.

Bi moral v duhovnih sferah spet mal  ljudsko modrost oziviti, namesto, da se na veliko vzhodni kic uvaza...

jst tukajle si se pa tolk kičasto zmotu da Bog pomagi
ne obstaja vzhodno, al pa zahodno, obstaja pa tvoja in moja zdrava pamet, ali kmečka modrost, pa kakrkoli že počneš, tolk si pa že pameten a ne , al pa ne, sam Bog  ve?