There are so many aspects to any issue that any discussion of them can be a fraction of the problem or the whole thing. It all depends on how much we need to see into the light within.

The most important thing in relationship is communication. That's how I see it in this moment. But the value could shift, depending on what is happening.
The most important thing might, in the next moment, be love.

We could say that love flows out of communication. Or that communication flows out of love.

I am thinking about what to do about personal insult, when someone you know hurts you, perhaps continues to hurt you, rubs you the wrong way, however it comes across.

Communication becomes everything.

So, around that communication, in the before part especially, coming to peace with myself is the big issue.

It is best to resolve issues within myself first, come to a state of calmness within. Two people trying to calm down together is generally not a good thing. The best time to discuss a problem is when it isn't in front of you, fully triggered and raging.

Simple honesty is always the answer. And the calmer we become, the simpler and more honest the communication can be.

Being afraid of the truth will make solving the problem impossible. If someone is hurting you they need to be told. That is pretty much absolute.

The more we reinforce and reward the behavior the more it will happen.
And we will begin to create it in more and more people, for we will begin to not just receive it, but to create and project it, imagine it.

So coming to the still point is the prerequisite. Then bring those around you to healing with you.

There's nothing more beautiful than a calm person.


Eman8tions
Copyright © 2003  by John MacEnulty
7/12/2003, St. Louis, MO

Quote:


kaj pa ko/če po določenem času začne ta senca zavestno ali podzavestno najedati?

cilj je brezpogojna ljubezen smo dostkrat slisal.

ce je ljubezen komunikacija med dvema v enosti, ki se bodisi celita, ucita ali pa le v medsebojni druzbi praznujeta bi morala bit brezpogojna ljubezen taka, ki ne bi bila pogojena z nicemer, tudi s casom ne.

ce ta brezpogojna ljubezen res obstaja, to pomen da je nek delcek v nas ki se ga nikol ne da zacelit/zapolnit, brez pomoci drugega. takrat in edino takrat je lahko ljubezen vecno/stalno prisotna, torej brezpogojna. to pa je nasprotju z nekim drugim ciljem ki se mu rece "izkljucna enost", oz. samozadostnost.

Quote:



Ja, v to je treba verjet pa zato ne pred drugimi svojih ran skrivat al pa se trudit, da bi vse rane sam pokrpal, da bi se drugi lahko usidral na gotovo. Ta drug mora neka vedet, kaj je njegova naloga. In ti sam dat vedet, kaj je tvoja.  

Quote:


A misilš, da si je s takšnim  trudom mogoče zagotovit zaupanje, da  'tud un ta drug pol'. S tem, se greš žrtev, v bistvu izsiljuješ:  delaš nekaj seb  zato da ne bi blo nemu to teba teb delat in  mu na  tak način v bistvu daš   vedet,  od njega prčakuješ isto: da naj nikar ne pričakuje, da mu  boš lizal njegove rane. Zakaj bi bla pol sploh skupaj? Da bi tolažla kolk sta reveža, ker si tolk matrata vsak samemu seb pomagat?

To je po moje tisti prag, ki razločuje prijateljejstvo od ljubezni: da  se zaližeš dobesedno, da  izmenjaš slino/spermo, kemično spojiš... To ti tud po moje nč ne omeji svobode, samo razirširi se v drugega, je pa res, da ti tovrstna kemija  spremeni tvojo  lastno strukturo, ampak ravno  to deluje zdravilno, te nardi odpornejšega, da se ti zaceljo rane. Obojestransko, tko so pol  otroc bolj  odprni od vsakega od staršev zarad mešanja njunih  genov - vsaj zaupat moraš v pravilo, da je tko.

Sicer pa ne si umišljat, da je delo na svojih ranah  trud, prepuščanje, da ti to nardi drugi, pa čisti užitek. Lari fari, zna bit taka pot še večji mater. A kar ne ubije, ziher utrdi.  

 

 

Animo je sformuliral jung kot ene vrste fiktivno individulno dušo za svoje teprapevtske namene, ki jo mora pedenat posameznik skoz svoj osebnostni razvoj, dokler se ne zlije z njo brez ostanka. To je hudo težka naloga, saj se nikol ne izrazi enoznačno, se je treba z njo naučit koresponidrat simbolno, je ena mešanica matere in ljubice, je hkrat erotična in brezspolna, nekašen hermafrodit... Redkokomu jo uspe opedenat, moral bi jo enkrat tja do štiridesetega leta, če ne je ne uspeš nikol...  .


Vsi odonosi posmeznika z drugimi so v bistvu namenjeni pedenanju te anime, zato si partnerja izbiraš glede na stopnjo, ki jo moraš opedenat. Če moraš presečt mater, jo moraš kot rečeno presečt po enih nezvednih principih, ki jih je mogoče najt v mitih, od ojdipa naprej... Seveda se lahko tud zaciklaš, čeprabv temu ni kriva tvoja anima, ta ne more bit patološka, tud partnerjeva je, kar je. Patološkost je v tem, da drug drugemu ne zmoreta pomagat naprej, vsakemu proti svojemu animmu/animusu, in da se tle zaradi komplesknosti situacije noben   zavestnim  angažiranjem ne more  nč kaj dost naprej premaknt. Psihterapevt se lahko le  muči nekaj okrog sanj pa simbolov in pol skoz analizo  išče eno arhetipsko osnovo, zarad katere odnos pa z znjim osebnostni razvoj posameznika obtičal, da bi pol spet poganal v tek  z kakšnim psihoterpevtskim posegom.

Kolkr sem  spremljal, je ta terapija s pomočjo  anime mukotrpen posel, rabiš zanj ful zanja pa posluha pa lastne nevpletenosti, zato ga posemznik na seb ne more uporabljat.

Iztočnica:

ARS wrote on 16.07.2003 at 12:19:14:

Quote:

Zvezdica, se mi zdi, da ti znajo tule podnapisi prit' prav - gornje lahko prebereš tudi tako:

"Moje rane so tiste, ki poskrbijo, da v življenju srečam točno tiste ljudi,
ki mi jih bodo posredno pomagali (za)celiti oz. zaradi katerih jih bom lahko (za)celil."

Veliko (morda celo večino) svojih ran človek sam in v ednini preprosto ne more (za)celit.

Iz enostavnega razloga - ker se mu v ednini tudi odprejo ne. Zato potrebuje ogledala, predvsem pa drugih dražljaje, odzive in delovanja; lahko tudi zgolj posredno. Veliko svojih ran bo šele skozi druge oz. zaradi njihovega odziva ali delovanja sploh zaznal.

Res sicer drži, da si bo konec koncev praviloma svoje rane vsak res (za)celil lahko le sam, če bo to želel in bo to njegova odločitev, a brez drugih in partnerja bo marsikatero celjenje morda le pri dobri teoriji ostalo (morda še to ne) - ker ne bo dražljajev, ker ne bo drezanja v rane, ker ne bo ...

Priznam pa, da bi sama včasih kakšno svojo rano prav z veseljem drugemu odstopila,
pa naj se on z njo naprej "zajebava" ...    
A je precej lažje živet, ko se zaveš, da to pak ni možno. In je spet ena iluzija manj ... dela pa še več.  

titud wrote on 16.07.2003 at 15:37:31:

No, ne strinjam se ravno, da je komurkoli "treba vedet" oz. "treba dat vedet" ... Za celjenje lahko povsem zadošča že to, da ti rano nekdo odpre ali pa vanjo dregne; pa se mu lahko niti sanja ne, kaj je v tebi povzročil.

Je pa res, da se pri "gradnji" kateregakoli odnosa ali partnerstva lahko močno intenzivno čuti drugega (in svoje) sence/rane, in prav zaradi sprejemanja in njegove subtilne "blažilnosti", se marsikatera rana prav zagotovo lahko hitreje zaliže.  

No, če je cesta dvosmerna. Če pa ni, si pa drugo najdeš ... oz. bolje, ti druga pod noge pride.  


ARS

Marjana, včeraj se mi je zdelo gornje z vami delit (kar meni v bistvu niti ni mimo topika), zdajle pa še nisem tako utrujena in se končno lahko pa čist v tvoj začetek topika zajem ...  

Komunikacija oz. pomanjkanje le-te je itak naš osnovni problem, pa ne le v "ljubezni". In se močno strinjam, da:

m wrote on 15.07.2003 at 17:17:17:

Zmotilo me je pa v bistvu le tole:

m wrote on 15.07.2003 at 17:17:17:

kajti meni se že kar dolgo zdi, da odraslega nekdo lahko prizadane le fizično (in največkrat temu le-ta lahko takoj oz. kaj hitro naredi konec), za vse naše "duševne" bolečine smo si krivi pa kar sami oz. za naše občutke, dojemanje, naravnanost in delovanje, ki so odraz tega, kako "dobro" ali "slabo" v svoji koži in s seboj živimo.


ARS