No, ljudje večkrat radi poudarimo, da je notranjost človeka pomembnejša od zunanjosti. Drugi bodo v isti sapi zavpili, da je ravno zunanjost tista, ki je prva pomembna in pride notranjost na vrsto šele kasneje. Vendar ta tema sploh nima dosti opraviti s to debato, pač pa ima opravka s percepcijo in s tem, kako sam gledam na te stvari.

Meni se namreč že od nekdaj dogaja, da človeku ob prvem pogledu ocenim zunanjost in prav tako osnutek notranjosti (glede na dialog, ki sem ga uspel prvi trenutek ujeti), kar je seveda nekaj običajnega. Čudne stvari pa se začnejo dogajat, ko to osebo globje spoznavam. Lahko sem jo imel na začetku za še tako lepo, ko se bo to ob globjem spoznanju notranjosti v določenem času kar naenkrat spremenilo in obrnilo na glavo; seveda pod pogojem, da ima toliko bolj "umazano" notranjost. Take osebe potem ne bom zmožen več videti kot lepe, niti slučajno ne tako kot na samem začetku. Seveda zadeva deluje tudi v obratni smeri, a ne prav tako pogosto kot v tej omenjeni, vendar sklepam, da je to zgolj stvar slučajnosti naključij.

Zdi se, kot da vsak trenutek vidim nekaj več - vizualno. Notranjost se dejansko čedalje bolj projecira na zunanjost, kot bi se fizična podoba zunanjosti dejansko spreminjala. To mi da mislit kar nekaj stvari:
- Prvo kot prvo, da prvi vtis VEDNO in VEDNO vara; človek ni nikoli to, za kar ga imaš in kot ga vidiš na začetku. In kot ste lahko razbrali, je v mojem primeru to še toliko bolj izrazito in očitno.
- Kot drugo, se mi vedno znova postavi vprašanje: ali se samo meni dogaja, da ljudi ne vidim takšne kot so prvi trenutek? Me šesti čut aka. intuicija dejansko vara, ali pa to sploh ne obstaja in je le bujna domišljija ljudi?

Nekaj zagotovo je na vsem tem, v to sem prepričan.

Mogoče pa Himi greš vedno s pretpostavko da je osoba dobra kot kruhek pa se ti potem zdi da se bolj pogosto zmotiš v tej smeri.

jaz v bistvu ne dajem preveč pomena temu prvem vtisu, (včasih sam ga že) , pri ljudjeh si želim spoznati način na koji razmišljajo, kaj imajo radi, kaj si želijo