jest pa mislim da osebnost ni razdeljena ... razdeljeni smo med tisto kar je pod četrtim nivojem - osebnost in tisto kar je nad njim - duh ...

kot sem že nekje napisal,
sem to, kar sem bil preden sem prišel na ta planet,
kar sem zdaj,
ko sem v človeški obleki 8)
in bom, ko bom zapustil ta planet

kdo je že rekel, da je bistvo očem prikrito,
jaz pa pravim,
da je bistvo lahko zelo lepo odkrito,
brez vsake muke
s pomočjo živega mojstra

Je že tako, da vsi počnemo to, kar se od nas pričakuje - včasih se torej tudi delamo, da delamo to, kar naj bi delali.

Razkrojeni smo torej ne.

Prej smo podobni tistemu oslu, ki se je zašel med dvema kopicama sena pa ne ve katerega bi se lotil - konec pa je ta, da osliček zaradi lakote pogine.

Seveda pa je pri nas kupov več, zato so naši dvomi, kaj najprej še toliko večji.

Če pa bi radi resnico in resničnost se moramo najprej vprašati, kaj to sploh je?

Ne glede na vso vrednost, ki utegne biti prisojena pravemu, resničnemu, nesebičnemu: utegnilo bi se zgoditi, da bi morali za vse življenje višjo in temeljnejšo vrednost prisoditi videzu, volji po prevari, sebičnosti in poželenju. Še to bi bilo mogoče, da je tisto, kar dela vrednost onih dobrih in čaščenih, po videzu nasprotnih reči ravno v tem, ker so zapleteno v sorodu , povezane, spentljane, mogoče celo enake slabim rečem.

Zmota in nevednost sta usodni. – Trditev, da resnica je in da je konec nevednosti in zmote, je eno največjih zavajanj, kar jih je. Če ji, recimo, verjamemo, si ohromimo voljo do preizkušanja, raziskovanja, previdnosti, preizkusa: lahko velja celo za hudodelsko, namreč za dvom o resnici. . .
»Resnica« je torej usodnejša od zmote in nevednosti, ker veže moči, s katerimi si prizadevamo za razsvetlitev in spoznanje.

Resnica je vrsta zmote, brez katere bi določena vrsta živih bitij ne mogla živeti. Vrednost za življenje nazadnje odloča. (F. Nietzsche)


Gnosti sea autom.

Nikoli se nisem zadovoljila z razpravami o tem, kdo sem, čeprav mislim, da veliko razumem. Želela sem neposredno izkušnjo - mistično izkušnjo, kot pravijo. ZARES VEDETI KDO SEM. Instiktivno nisem dovoljevala ljudem določenih stvari, ki jih sama nisem počela oz. želela početi. To ni bilo lahko, ker sem 'jim' kljub temu morala odpuščati, če so vseeno šli čez mejo, ki sem jo začrtala. Še zmeraj moram odpuščati. Še zmeraj ogromno zadev ne razumem, še zmeraj ne najbolj prostovoljno jemljem nase bremena in krivde, strahove drugih, vendar je lažje, kot včasih. Zdaj vem, da mi ni treba, in vendar sem voljna. Sem stabilnejša in ne stre me vsak. Malenkosti, prej zmaji, so res postale malenkosti in zato so zdaj moji trenutki bolj polni večnosti. Več življenja, več prostora zame. Rada se imam. Hvala vsem, ki ste z mano.

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=990562...

Kreden, vsa stvar je na tebi, ne na Bogu. Začni delat na sebi, ne na Bogu. In Bog tud ne bo delal na tebi, pa lahk moliš in veruješ kolkr češ. Boš moral kar sam začet in nehat bežat pred tem.