Danes je bila noč polne lune. Moti me, ta žareča, svetla pika na temnem nebu. Tako zelo me moti, da ponavadi ne morem spati, ali pa spim zelo slabo. Ponavadi imam takrat tudi moraste sanje. Sanja se mi vsemogoče.
O divji ženski naravi, ki je neuničljiva, pametna, zvita. O ženskah, ki se zavedajo svojih čarov in moči. O malih prestrašenih deklicah, ki se borijo proti zlobi in zatiranju. O močni ženski, ki s svojimi čuti premaga vsako moško nadvlado, zatiranje, izkoriščanje, žaljenje. Nikoli v bistvu ne vem, zakaj se mi sanja o ženskah zmagovalkah in borkah? Zatirana čustva in slutnje, boste rekli? Potlačena podzavest pa kar bruha iz sanj...Ženske, ki tečejo za svojo usodo, ženske, ki vedo in znajo razrešiti vsak problem, vsako uganko, zanko moškega sveta...V sanjah sem borka, revolucionarka, ekstremistka, feministka, upornica brez dvomov in strahov, močna, divja ženska...in ne samo to. Obkrožajo me prav tako močne ženske, značajske matere, omamne žene, lepe, drzne in pogumne...
In vi moški? Kakšni ste vi v mojih sanjah? Zgube. Totalne. Jokajoči dečki, poraženi moški, obupanci, depresivci...
Žal. Kdo bi vedel kakšna demonska sila me je obsedla v mojem svetu sanj? Divja ženska? Strastna ljubimka? Ljubeča mati? Fanfatalka?
Ni vrag, nekaj se mi definitivno plete v mojem življenju, da imam take sanje. V sanjah sem vse in še več. Nadzemeljsko bitje in edino in samo ŽENSKA.