Osnove:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...4. Sanje in izpolnitev želje
Med tem obdobjem je Freud opazil, da so lahko tako kot simptomi tudi sanje razumljene povezano s spomini in vzgibi, ki so se pojavili v prosti asociaciji. V raziskovanju sanj pa je lahko uporabil tudi svoj primer. Tako je pričel s samo-analizo, s tem, da je na sebi uporabil interpretacijske tehnike, ki jih je uporabljal pri svojih pacientih. Ko je napredoval je Freud uvidel, da se njegova in Breuerjeva odkritja o simptomih bolje razumejo na modelu, ki ga je razvijal za sanje. Posledično je lahko zasnoval teorijo veljavno tako za sanje kot tudi za simptome, ki je bila relativno preprosta in poenotena, katero je nato objavil v Interpretaciji sanj (1900). Nadalje pa je lahko to teorijo še razširil na ostale izdelke uma, vključujoč spodrsljaje in napake, šale in umetniška dela.
Freudovo obravnavanje sanj pa je vzpostavilo paradigmo, s katero je utrdil svojo prvo fazo psihoanalitičnih raziskovanj. Nekaj glavnih potez lahko vidimo, če obravnavamo prve sanje, ki jih je Freud analiziral, njegove lastne sanje o Irmini injekciji....
Shematično je vloga želje, da P, v intencionalnem delovanju povzročiti situacijo, da P, ki tako zadovolji kot tudi pomiri željo, to je, povzroči, da želja preneha delovati. Delovanje na želji, da P, naj bi idealno zadovoljila željo, to je, naj bi privedla do tega, da P (do uresničitve). To naj bi po vrsti povzročilo, da bi posameznik izkusil in verjel, da P; in to bi, mogoče delujoč skupaj z zadovoljujočo situacijo, moralo pomiriti željo, da P, tako da preneha voditi delovanje. To je na grobo zaporedje rezultata, ki ga je Freud iskal v svojih sanjah o Irmi.
Primerjamo lahko vzročno vlogo želje, ki jo ima med intencionalnim delovanjem in tem, kar je Freud imenoval izpolnitev želje. V intencionalnem delovanju želja, da P, služi za to, da privede do situacije, da P, to pa (upravičeno in resnično) prepričanje, da p, tako, da je želja pomirjena. V Freudovski izpolnitvi želje, za primerjavo, želja, da P, povzroči želeno predstavo, da P, katera je, čeprav morda pretirana in nerealistična, podobna izkustvu ali prepričanju, tako da služi pomiritvi želje neposredno, vsaj začasno. Tako v praktičnem delovanju najdemo oboje: resnično zadovoljitev in pomiritev želje, s tem, da je zadnje vzročna posledica prvega; medtem, ko v izpolnitvi želje najdemo samo imaginarno zadovoljitev in pomiritev, ki je posledica le te.
Smiselno se zdi, da naj bi um (ali možgani) delovali v skladu z obema zgornjima vzorcema, zakaj v obeh je želja dokončno pomirjena s predstavo zadovoljitve. Po premisleku se vsekakor zadnji vzorec zdi tako domač kakor prvi. Zavedamo se, de je naše reagiranje na željo ali stisko pogosto samo predstavljanje, da je zadovoljena; in za ta proces se jasno zdi, da ima tudi druge oblike. (filmi, knjige, igre). V takih primerih govorimo o izdelovanju prepričanja, suspenzu neprepričanja in virtualni realnosti, s katerimi kažemo pot.
Neka duševna dejavnost je prebudila miselni tok v teku dneva in zadržala nekaj svoje dejavnosti, s čimer je ušla splošnemu upadanju zanimanja, ki prinese spanec in ustvari duševno pripravo za spanje. Ponoči uspe tej miselni sestavini najti povezavo z eno od nezavednih želja, ki so vse od otroštva vedno navzoče v duševnem življenju človeka, ki sanja, a so običajno potlačene in izključene iz njegovega zavestnega bivanja. Z močjo, ki jo misli – preostanek dnevnega dela – dobijo s to nezavedno podporo, lahko zdaj spet postanejo dejavne in se v zavesti pojavijo v obliki sanj.
Zgodilo se je torej troje:
1. misli so doletele spremembe, prikrivanje in popačenje, kar je prispevek nezavednega zaveznika;
2. mislim se je uspelo investirati v zavest v času, ko naj ne bi imele dostopa do nje;
3. v zavesti se je pojavil del nezavednega, ki bi mu bilo to sicer nemogoče.«
Latentne sanjske misli se v ničemer ne razlikujejo od proizvodov naše običajne zavestne duševne dejavnosti. Zaslužijo si ime predzavestne misli in so dejansko lahko v nekem trenutku budnega življenja zavestne. Toda s tem, ko so se ponoči povezale z nezavednimi težnjami, so se asimilirale vanje, v določeni meri so bile potisnjene v stanje nezavednih misli in podvržene zakonom, ki uravnavajo nezavedno dejavnost. Tu se pokaže priložnost, da spoznamo nekaj, česar bi ne bi mogli uganiti na osnovi razmišljanj ali iz kateregakoli drugega vira empiričnega znanja, da se zakoni nezavedne duševne dejavnosti od zavestne zelo razlikujejo.
lp
Home
Pages: 1 
