vilma wrote on 03.01.2003 at 23:11:41:Ko svojega partnerja brezpogojno sprejemaš, mu lahko daš tisto, kar mu lahko daš. In isto sprejemaš od njega... Če pa dvomiš o iskrenosti, je bolje, da odnos sploh ne začenjaš, kajti razočaranju se ne moreš izogniti. In se raje vprašaj, zakaj mu ne zaupaš... Človeka, ki si želiš, ga na pravi način začutiš, ga sprejemaš in se učiš od njega, ali on od tebe. To naj bi veljalo za vse. In to je smisel ljubezni.
ARS wrote on 03.01.2003 at 00:51:30:Če je ljubezen, je iskrenost; do sebe in posledično do drugih. Tko.
In tukile ne mislim zgolj ljubezni med žensko in moškim, temveč preprosto - ljubezen.
Da se še točneje povem:
Ker imam rada sebe, imam rada tudi druge.
Ker sem iskrena do sebe, sem iskrena tudi do drugih.
Ker zaupam sebi, zaupam tudi drugim.
Ker se sprejemam v vsej svoji nepopolnosti, sprejemam tako tudi druge.
In tako moja ljubezen kot moja iskrenost, zaupanje in sprejemanje, se začnejo pri/v meni in končajo oz. so omejeni zgolj z mojim trenutnim zavedanjem in energijo.
In če zelo zgostim in čimbolj na kratko povem:
edine razlike med ljubeznijo in iskrenostjo, ki ju čutim in gojim do drugih,
in med ljubeznijo in iskrenostjo, ki ju čutim in gojim do mojega partnerja,
so meni naslednje (oz. so v odnosu s partnerjem, z drugimi pa ne):
partner mi je najboljši prijatelj, najbolj neizprosen učitelj, najbolj potrpežljiv učenec in najboljši ljubimec.
A najprej sem vse našteto jaz do sebe. In točno tu se ljubezen, sprejemanje, zaupanje in iskrenost mojega življenja začnejo: pri meni, z odnosom do sebe. Kadarkoli, v kateremkoli obdobju mojega življenja.
In ni razočaranj, tako kot jih nikoli ni bilo. To bi pomenilo, da sem razočarana nad sabo, kar pa bi bilo daleč od dobrohotnosti ljubezni, sprejemanja in razumevanja, ki ju čutim do sebe in katerihkoli svojih dejanj ter odločitev.
Lahko noč nam želim,
ARS
Home
Pages: 1 
