
"Tudi na Jaka <moj svak - droge&poskusi samomora> sem se že večkrat jezila, pa se verjetno še vedno. V spominu imam eno obdobje v najstniških letih, ko sem si želela smrti. Zdelo se mi je, da je življenje pretežko in ne vem, ali sem pri tem mislila tudi na reinkarnacijo, kot tolažbo, ali sem res mislila poniknit v nič. Ne vem, če sem takrat že verjela v reinkarnacijo. Bilo pa je to zagotovo tudi obdobje brez zaljubljenosti - vsaj brez take, ki bi se mi zdela smiselna. In na to obdobje ne bi imela spomina, če ne bi dala enemu izmed fantov (pa sploh ne vem kateremu - se mi zdi da prvemu) brat svojega dnevnika in me je on potem na to spomnil, ko je o tem bral. Torej nekje med 10 in 16im letom. Potem se mi je zaradi fanta dvignilo zaupanje v svojo vrednost.
Kar škoda, da nimam več tistih zapisov. Ker zgleda me v zvezi s tem še vedno nekaj muči in ovira. Kasneje, se mi zdi, sem bila večkrat v situaciji, ko se mi je nekaj kar sem takrat v življenju počela, zazdelo brezsmiselno in bi to najraje samo pustila za vedno. Ampak nikoli več nisem imela občutka, da bi končala življenje. Celo zaljubila sem se vanj in začel acenit tisti drobni trenutek ene radosti, veselja, ki se je pojavljal in se širil in včasih res dolgo trajal. Tudi kadar sem se počutila slabo, sem zaupala, da bo spet prišla radost in bo spet vse dobro - po dežju-sonce. Ne spomnim se kaj se je zgodilo, da sem prišla od 'tam' 'sem'. Mogoče sem prebrala kakšno knjigo? Mogoče kaj drugega. Ne vem. In prav to da ne vem pa da se tako slabo spomnim, me moti. Spomnim se, da sem stala na stolu in preučevala podstropni del sobe in da nikjer ni bilo primernega mesta za privezat kolebnico - zdajle sem se pa čisto šokirala s temle spominom

Pišuka, pa sem bila res 'tam'. Spomnim se tudi razmišljanja, da mi z nožem ne bi uspelo - zabosti se, da verjetno ne bi imela poguma samo raniti se, niti fizične moči, da ga zabodem dovolj globoko.
<tukaj sledi ene par ljubečih besed, namenjenih sami sebi, ki jih rajš ne bi pretipkala, da ne bi preveč freaky ispadla>
Zdaj mi je jasno, da si tega obdobja nisem nikoli oprostila. Da se se tako zaljubila v življenje, da ne bi mogla sprejeti tega, da sem si ga nekoč hotela vzeti. In jasno mi je tudi, zakaj sem bila vedno znova jezna na Jaka, čeprav sem se zavedala, da sem bila tudi sama enkrat samomorilska, pa to ni bilo dovolj, ker nisem sočustvovala z njim, samo jezila sem se lahko nad "tako neumnostjo, kot je samomor!"<vzeti si življenje>
In res sem hvaležna Angelom in duši, da so postavili to predme zdj, v času čiščenja 1-čakre. To je bil velik zalogaj. REs odklopa potrebna izkušnja!
In tak-tako, dragi hajmajnejmis, tolikšna je moja moč in moj pogum

vsaj tolikšna..."
In to tudi pojasni, zakaj me je vedno, kadar bi se kdo rad ubil tolk pograbila jeza da bi mu takoj lastnoročno zavila vrat

Oprostit sem si mogla za to.
Pa spet Hvala. Pa še vedno bi mi ful sedel, če bi tist referat spisu