Spoznavam, da tale forum prav zarad svoje odprtosti ne omogoča ene totalne komunikacije. Jest, ki sem se tle  vsaj  trikrat komplektno od znotrej navzven obrnu in svojo duševnost tkorekoč javno na ogled postavu, da si vsak lahko tud z mojimi sicer skromnimi in predvsem spontamimi duhovnimi izkušnjami pomaga,  sem en farizej, ki je  dušo zataju ???. Ti stojči,  ki pa se vse čas sklicuješ na eno svojo duševno blaženost in ki  jo na veliko okrog razglašaš, mi  pa ne ponujaš skor nč, sčemer bi mi res lahko pomgal  . Lahko tud da tega  jest tega nism sposben ugledat, ker nism šel skoz maharijeo učenje, ampak v čem je pa štos njegovga učenja, če ga jest v tvoji duši ne morem ugledat, pa če se še tko trudiš ???.

Ne vem, jest domim, da je temu krivo samo moje farizejstvo . Konc koncev si ti tist, ki iz mene delaš farizeja, jest  se  mam za človeka z dušo, ki tle gor išče sorodne duše. Sorodne v strahu in pogumu, čvrstosti in ranljivosti, predvsem pa  odprtosti. Za tako odprtost  je žal potreben tud ena doza razumnega varstva , ki  kljub odprtosti daje boljšo zaščito inuvidualnosti moje  duše  kot pa bi mi ga lahko nudlo  obredno varstvo znotraj neke sekte. Skratka, jest s skušam bit eno  z drugimi edino  na način, da sem lahko sam svoj in da nikomur predhodno ne podam binaco menice nad mojo dušo ne glede na to, s čim bi si jo predhodno zavaroval.  

Torej si se moral naučiti ljubezni od M.Bravo!!Da si se naucil videti nekaj, kar je del tebe pa najsibo to ljubezen blazenost ali svetloba, ki so del tebe si potreboval nekega Indijca in posebno tehniko.Tvoje clanke sem prebral in se mi zdi vecina od njih prav fletnih.Samo ne govori mi, da pisem kar nekaj pocez.Been there, done that.Vem, da se je nesmiselno pregovarjati z nekom, ki so mu opirali mozgane 30 let.Lepo bodi pozdravljen in upam da bos nekoc zopet premaknil samega sebe naprej, tako kot si to storil skoraj 30 let nazaj.

Stojči, ne vidm razloga, da se ne bi mogla pogovarjat, če nimam tvoje izkušnje.  Oziroma, da jest ne premorem tvoje globine,  ker so tvoja občutja globja od  mojih misli. Ampak tle gor ne moremo komunicirat drgač kot misleno, le preko izmenjavo  misli lahko delimo občutja. Zard tega ne rabiš bit ogrožen, ker tle gor si po moje prišel točn zato, ker si začutu potrebo z mislimi pokrit svoja občutja. Ta dimenzija ti manjka, zato si se tud tko razbohotu na pozitivkah in na tud na forumu. Ta dimenzija tud men  ni vse, je pa nekaj močnega , ki me na forum priklepa tko kot tebe.    

Ta dimenzija hkrat osvobaja in tud ogroža, vsakega navznoter in tud z njo ogrožamo tud drug drugega. Se začnemo spraševat, če občutenja, pokrita z mislimi, izgubijo na svoji avtentičnosti. A si mogoče s tem ne vzpostavljamo ene distance do tistga, kar nam je v neizrekljivem sveto in do katerga smo si enkart že uspel  vzpostvit en obredno posvečen dostop? Kaj pa če se bodo simboli za dostopanje izgubil svojo moč, in do tistga avtentičnega vseb sploh ne bomo več mogl dostopat? To so čist realni strahovi, ko človeku z dolgoletnim prakticiranjem včasih svete stvari niso več tako svete in postanjeo tkorekoč del vsakdanje in ne več tako vznemirljive realnosti.  Tko se skoz zgodovino sprofanirajo religiozni sistemi, skoz katere se dostopa do svetega; tko se skoz osebni razvoj izgublja  svetniška averola, ki jo nosi mati; skoz seksualne izkušnje se skonzumira posvečenost spolne  ljubezni; skoz delovne izkušnje se razmistifcira pomen znanja...

Ampak to ne pomen, da se kaj izgublja, po moje se samo razvezuje ene navezanosti, ki morajo obstajt točno do takrat, da se človek lahko v svetu orinetira tud brez njih. Da si je sposoben odpret vse opcije, da je možen skomincirt karkoli s komerkoli, ne da bi živu v strahu, da se  je pregrešu zoprer sveto. Da hkrat tud nima občutka, da je to sveto zginlo. Da je  nekem smislu je človke samemu seb postal svet al pa vsaj merilo  vsemu  svetemu.

So me sogovorniki  že parkrat opozoril, naj ne analiziram drugih, ker da so to lahko le moje moje lastne projekcije nanje. Jest se  nimam za  tolk objektivnega, da bi temu lahko oporekov. Skušam pa bit tolk, da se te projekcije zavedam in da te se te, stojči, v tem smislu sposodim, da preko tebe govorim o seb.  V tem smsilu tud jest tebe jemljem, da ko govoriš o men, več poveš o seb kot p o men. Zato bi bla  škoda, da nehava komunicirat, če jest ne grem na un maharijev kurz levu v žrelo, kot sem se enkrat že mal  cinično izrazu. Ampak do sebe, da se razumemo            

I have studied,
some kind of information about the self,
then I have to convince others,
that I know something,
about that particular matter,
otherwise I might be convinced by somebody,
who has more data,
or is, smarter than me.

In my master's self-Knowledge,
something like that,
doesn't exist.
How could I,
convince anybody,
that I am in love,
with the love?
That I am in love,
with my heart,
where, there is no place,
either for mine,
or anything that passes for mine,
in a place where,
I can't wear,
any mask,
yet clarity dances
there, in and out,
in simplicity at its best,
in a place where rules,
only my, humble respect,
in a place where,
everybody is
really, so joyfully blessed?

In my dear master's,
gift of self-Knowledge,
in this precious life,
I have the privilege,
to clarify everything,
with my own heart,
now.

Ko se mi ravno usmeru na na sajt, kjer uživaš življenje, sem skopiral eno tvojo samoreflektivno pesmico. Predpostavljam, da izraža en tvoj odnos do  mojstra in posredno tvoj odnos do samega sebe. Bom skušal opisat, kako jo jest razumem, da bova pol o tem odnosu lahko še kakšno rekla.

V prvem verzu opisuješ, da si se lotu študija samega sebe z namenom, da bi prepričal drugega, da o seb veš  zadost, da te ta drugi s svojo pametjo in  podatki o teb  ne bi prepričal.

V drugem verzu odkrivaš, da je samozavedenje tvojga  gospodarja drugačne sorte. Ti je dal spoznanje, da ni možno  nikokomur dat spoznanja  o svojem odnosu do samga sebe, ker v svoji uživaški balženosti tud  do sebe ne moreš odnosa imet. Da  v svojem srcu tud  zase nimaš  prostora, ker je tam vse tako preprosto, resnično in brez vsake maske.

V tretjem  verzu se mojstru zahvaljuješ za  samospoznanje, da je privilegij življenja v spoznavanju s srcem.

Ok, stojči, vzemva da je temu tko, da si ob svojem mojstru dobu to spoznanje in da je ta mojster v svoji blaženosti tud res tko sugestiven, da bi tud jest ob njem podoben filing do sebe kot ga ti opisuješ vsaj zaslutu. Ampak zakaj vraga bi pol ta filing moral tko goreče kot zdaj ti okrog razširjat pa o njem druge prepričevat. A nis prav ti napisov v prvem verzu, da si to fazo s stikom z mojstrom  pravzaprav presegu? Človek dobi občutek, da samemu seb oz. (vsaj potencialni)lastni  blaženosti ne verjameš, pa zato moraš o njej druge prepričevat, da te ne bi prav ti drugi prepričal, da vedo o tvojih filingih več kot ti sam.

Taka situacija me ful spominja na mojo lastno izkušnjo ljubezni. V svoji zaljubljenosti nism mogu verjet, da cel svet ne deli moje blaženosti, da skor noben drug kot jest ne vidi moji deklici tkorekoč svetnice. Kako ne bi bla svetnica, ko pa je v mojem srcu vzodbudila tako prvinsko občutje, zarad katerga  sem zaslutu življenje v vsej preproščini in  zarad katerga sem se počutu brez mask skoz katere sem se bil vse dotlej edino sposoben občutit?  Zgodilo seje clo nasprotno, moje blaženosti so se vsi ustrašl  kot da sem izgubu razsodnost, kot da me je me je začarala coprnca, ki me bo zihr izkoristla in zavrgla. Bolj sva se trudla folk prepričat, da je tak filng  normaln, bolj so naju imel za obesdenca, ki se ju je potrebno izogibat, če ne bosta vse potegnila za sabo v nesečo.  'Zacopranost' pa še kar deluje in iz osebne izkušnje ti povem, da se druge lotevam prepričevat o njej vedno le takrat, ko sam podvomim v vanjo. Da je prepričevaje drugih v bistvu le sredstvo za utrjevanje lastne vere in da tako početje praviloma naleti na odpor al pa vsaj nelagodnost  ker na koga lahko  deluje clo  tko, kot bi hotu lastno žensko okrog ponujat. Po tej analogiji tud jest  zastrižem z ušesi, ko mi začneš ponuajt  tega maharajo. Če ti je res dal kakšno samospoznanje, ga itak sevaš, ziher  bolj kot pa s   sklicevanjem  na njegovo mojstrstvo, avtoriteto, svetost in kar je še tega.

Evo, samo tolk sem hotu dodat, da bova morda laže še kašno naprej o blaženosti izmenjala.    

stoychi wrote on 01.04.2003 at 14:29:25:

Hmm, Stojči… Te je tudi tega učil Maharaji?  

m.

Khalil Gibran je v svoji poeziji med drugim sporočil tole, kar se mi zdi zelo resnično:

Kadar ljubite, ne smete reči "Bog je v mojem srcu", temveč raje "Sem v srcu Boga".
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni, kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni, usmerjala vaša pota.  



Se ti zavedaš tega, Stojchi?

in še odgovor Little Star:
moj napuh je moj pogreb,
to vsak popotnik na notranji poti dobro ve,
kamen potopljen tisoč let v reki, 8)
se prav tako hitro posuši, ???
kot tisti,
ki je bil v vodi samo pet minut,
kakor sem že davno napisal:

vetrič pihlja,
nima imena,
a kogar,
se dotakne,
vzdrhti mu srce
in ta v radosti ve,
ve, kaj je to,
kar ga živi,
in celo življenje
tej radosti sledi