Mnogi ostanejo samski, ker so za drugačno partnerstvo potrebni nečloveški napori, kamor posamezniki usmerjamo svoj potencial. Moških (ne samcev) je že več samih. Kar kaže na pozitivne premike v razmerju.
So pa moški še vedno bolj izjeme. Večina je maminih sinekov, ki povzamejo njen vzorec odnosa in konec. Dokler gre gre, ko ugotovijo da mame ni več se podre en svet. Šele potem začnejo spoznavat, da je v drugega treba vlagat zavestno energijo. Če se le da.
Moški ostanejo sami zaradi manjšega zla. Samost ni težja od partnerstva. Le da nekateri posamezniki niso talentirani zanjo. Odnosi so potrebni, samo v njih se ljudje gradimo. Ko dojamemo znotaj sebe najprej blodnje med ločenostjo od "drugega" in potrebo po enosti, postanemo sposobni partnerju nudit dom. Do takrat je en kup projiciranja lastnih potreb in zmot.
Quote:če si sam oz s pomočjo nekoga drugega že zrastel do določene stopnje, je težje najti osebo, ki bi tako tesno pasala k tebi, kot bi se zgodilo, če bi z njo že začel rast.
Se ne strinjam. Ne rasemo sami, brez pomoči drugega oz drugih. Zatorej dva, ki sta se pustila zgodaj so-oblikovat ali bolje "mesit", imata vse šanse, da bosta to še nadaljevala.
Razvoj zaznavajo histerični posamezniki in posameznice, ki dojemajo potrebo po spremembi vzorca S&M tipa odnosa, ki prežema ves krščansko islamski svet. Ločilo se je že veliko parov, ki so bili tesno med seboj povezani. Toda zaradi bolestne odvisnosti ta odnos ni vzdržal. Za polno dinamiko in za razvoj identitete je potrebna tako involucija kot evolucija, oboje. In ogromno blodenja. Le malo jih je zmožnih dobesedno obesit na klin varnost, zavreči sebe in vse kar naredijo dobri ljudje in to še za nič! Predvsem pa za nekaj neoprejemljivega, za neznan rezultat. V osnovi pa za priznanje zdravega odnosa do življenja živih, tudi otrok torej.
Quote:
In koliko teh mnogih moških je trajno srečnih?? Morda pa le jaz tečem na dolge proge.
Koliko smo, če sploh kaj, naredili, nikoli ne vemo. Družijo nas edinole dejanja.
Karmen