Jest pa psihoanalitikov in pa še marsikaterega psihologa in psihiatra ne ločim prav dobro od šamanov in vračev včasih pa od duhovnikov in drugih dušebrižnikov. En in isti kotel.

Tudi vrači in šamani imajo danes malo bolj specializirano področje delovanja, jim ga je en kos vzela medicina, del pa družbene spremembe.  Novejše variante pa niso hotele zaseadti prostora, ki je bil že zaseden.

Je sicer čisto res, da nimajo nobene podobno močne organizacije, kot so nekatere cerkve, ampak kakšnega plemenskega čarovnika pa po mojem lahko še vseeno za brado pocukajo.

V čem pa ti vidiš velike razlike?

lp bp

Saj če bi obljubljali kakšne dokončne (od)rešitve, ali pa vsaj, kot se je eden tukaj samoreklamiral TM kot "najhitrejšo in najučinkovitejšo" pot do boljšega življenja, potem bi bilo psihoanalitikov bistveno več in bili bi še bolj družebno vplivni. Pa kdo jim je kriv, da so si izbrali tako zaguljeno (rel. neučinkovito, drago in počasno) metodo in prakso.

Pa saj bi se dalo tako vrače, kot psihologe, kot verske skupnosti in vse ostalo nekam uvrstit ene bolj na eno, druge bolj na drugo stran na osi nekje med človekom in pa med kakšno grandiozno vizijo oz. rešitvijo.

Ampak jest med šamani in psihologi včasih ne vidim kakšne razlike, tako glede vloge, kot glede metod dela. Eni so izvajali obrede, da bi izzvali spremembe v vedenju, drugi se pa sicer pogovarjajo, pa vendar ravno tako z namenom, da bi izzvali spremembo v vedenju.

Pa med vrači in psihiatri. Eni so kuhali zelišča, drugi predpisujejo nevroleptike. Noben pa ne ve ravno najbolje, kaj vse se dogaja zadaj, ko nekdo to popije, kaj se v človeku zares dogaja, poznajo samo simptome, pa še te ne vem, če vedno stlačijo v ta pravo škatlico.

Med vsemi temi praktiki ne vidim tudi kar se tiče vere. Eni verjamejo v Junga, drugi v Jezusa, tretji v Freuda,  četrti v Alaha, drugi spet sledijo Lacanu, spet eni pa  volji JHVH-a.

Vidim pa razliko pri nevrologih, zaradi katerih bi morda morali marsikateri "znanstveniki" in vplivni strokovnjaki s področja psihiatrije in psihologije morda spet malo nazaj v šolo, ker vsi ti pa le niso tako neškodljivi, kot so po tvojem duhovniki in menihi.

Za razliko od čarovnikov ti jemljejo za osnovo namesto abstraktnih teorij (o bogu, o psihi, o svetu) delovanje človeškega telesa, kolikor ga uspejo preučiti, raziskati in pokazati.

Tko, da tudi po mojem razlike so. Ampak sploh niso malenkostne.

lp bp

Aja,  da ne bo pomote, mislim, da so (bili) psihiatri in psihologi in psihoanalitiki, tako kot nekoč šamani in vrači koristni, upam, da bodo etablirane profesije sprejele in ne marginalizirale dognanj nevrologije. Mislim, da bo prostor za dobre dušebrižnike še vedno obstajal, samo nekatere dogme bo po mojem treba malo prilagodit svetu. Mogoče tudi spremenit kakšno vlogo, kar pa je navadno problematično.

Zadnje kar sem hotel, je užalit kakšnega šamana ali vrača. Če so sposobni komu pomgat, potem jim dam tudi jaz klobuk dol, če jih bom srečal na cesti (in bom na glavi imel klobuk ).

Kar se zmagovitih teorij tiče pa sem ravno vesel, da ni nobene zmagovite teorije. Ker so vse po vrsti bolj ali manj abstraktni umotvori, ki se morda marsikje dotikajo tega sveta, marsikje pa tudi ne. Prav zato me veseli, da nevrologija v zadnjem času napreduje, sicer ne s kakšnimi mega koraki, zato pa vztrajno. In počasi pa vztrajno zapira tudi prostor teoretskemu šalabajzenju.

Se ji počasi približujejo lingvistika, pa umetna inteligenca s svojim preučevanjem strojnega učenja in podobnih mehanizmov še celo kakšen filozof je zraven.

Kar se psihonalize in vere tiče, bi lahko spet podobno kot prej napisal: psihoanaliza je lahko prej simptom kot pa zdravilo.

Jospeh Campbell, ki se je vse življenje ukvarjal s preučevanjem mitov, se ni ustavil samo pri teh, ampak je veselo zakorakal na področje psihoanalize in nam poskušal pokazati v malo bolj sodobni terminologiji vsebino le teh. Kar pa ne pomeni, da je okvir psihoanalize širši od okvira mitov, v nekaterih psihoanalitskih šolah ugotavljajo, da so mitološki svetovi bistveno bolj bogati kot pa njihova teorija in se pravzaprav v veliki meri ukvarjajo s preučevanjem mitov.

Šalabajzenje je pa po mojem predvsem vztrajanje na teoretskih ali pa mitoloških izhodiščih, ki so jih nova spoznanja že zdavnaj presegla (no ja, od časa do časa kakšno spet vstane iz pepela, tako da jih je poznat pa le treba )

lp bp

Ten-nej,
Spanje, koma, nezavest... nimajo nobene veze z nezavednim. Kaj potem je nezavest? To, da je stanje brez znamenj zavesti je iz besede že razvidno. Od kod prihajajo sanje? Freud je govoril o podzavesti, jaz-u in nad-jaz-u.(približno tako!)Kam lahko vtaknemo  nezavedno ? Mogoče so podzavest: sanje, koma, nezavest. Nezavedno pa nad-jaz.

Quote:



Sistem, ki nam ga razkriva znamenje, da so posamezna dejanja, ki ga sestavljajo, nezavedna, imenujemo »nezavedno« v pomanjkanju boljšega in manj dvoumnega izraza.« - sistematični smisel besede »nezavedno«.

SANJE:
Neka duševna dejavnost je prebudila miselni tok v teku dneva in zadržala nekaj svoje dejavnosti, s čimer je ušla splošnemu upadanju zanimanja, ki prinese spanec in ustvari duševno pripravo za spanje. Ponoči uspe tej miselni sestavini najti povezavo z eno od nezavednih želja, ki so vse od otroštva vedno navzoče v duševnem življenju človeka, ki sanja, a so običajno potlačene in izključene iz njegovega zavestnega bivanja. Z močjo, ki jo misli – preostanek dnevnega dela – dobijo s to nezavedno podporo, lahko zdaj spet postanejo dejavne in se v zavesti pojavijo v obliki sanj.
Zgodilo se je torej troje:
1. misli so doletele spremembe, prikrivanje in popačenje, kar je prispevek nezavednega zaveznika;
2. mislim se je uspelo investirati v zavest v času, ko naj ne bi imele dostopa do nje;
3. v zavesti se je pojavil del nezavednega, ki bi mu bilo to sicer nemogoče.

Freud je dodelil nalogo vzgajanja čuta realnosti hipotetični nevrološki strukturi oziroma funkcijskemu delu uma, ki ga je imenoval »das Ich« ali ego (Jaz). V njegovi končni konceptualizaciji je to strukturo povezal še z dvema drugima: 1. »Nadjaz«, ki presoja ali kritizira jaz in vključuje tudi »ideal Jaza«, ki predstavlja ideje ali standarde s katerimi je bil Jaz sojen; ter 2. primitivno »Ono« ali id, ki je naravna matrica (kalup) osnovnih in potencialno konfliktnih instinktov ali gonov – to je, struktur, ki bi proizvajale osnovna čustva in motive (vzgibe) za delovanje – iz katerih se razvijejo ostali.
Tu bi nezavednemu še najbolj ustrezalo Ono in v bistvu je prav Ono tisto, ki zastopa nezavedno v opisnem pomenu. (prosto po Freudu)

Mateja B.:
V psihoanalizi je tažava tista, ki je simptom, ko najdemo izvor težave, ki leži nekje v nezavednem pa je ta težava odpravljena - težavo torej odpravimo s tem, da ozavestimo njen nezavedni izvor.
Vera pa tu nastopa kot opij za ljudstvo - pozornost zavesti pač preusmeri stran od realnega in nezavednega, k predmetu vere in kot taka težav ne rešuje temveč jih (psihoanalitično gledano) potiska nazaj v nezavedno, s krepitvijo predzavednega pa preprečuje ponovne vdore iz nezavednega.

Zdej sem se spolmnil,
Freud je imel zelo uspešne primere ozaveščnja nezavednega edina težava so bili samomori ozdravljenih pacietov.
Operacija uspešna pacient mrtev.

Ten-nej,
Ne ubijaj ne pomeni ubijaj.
Ljubi ne pomeni sovraži.
Tako enostavna je ta reč.