Q
Kdor se ne more sprijazniti s to šolsko namišljeno vednostjo, ki hoče stvari poznati bolje, je prisljen zateči se v tako imenovano vero v Boga, ob čemer se lahko večkrat naknadno ugotovi, da je strah  zakaj takega še prepričljivejši. Seveda ne neupravičeno: kjer je Bog najbližje, se tudi nevarnost kot  kaže največja.  Namreč nevarno se je opredilti za duhovno revščino, kajri tisti, ki je reven, tudi poželi , kdor pa želi, se izpostvlja usodi.
Q


Tale misel, da je Bog najbližje, se tud nevarnost kaže največja, drži. Če smo pozorni, vidimo, da piše, da se nevarnost le kaže in ne, da je nevarnost. Vprašujem pa se, ali se nekdo lahko sam opredeli za duhovno revščino oz. ali ga smemo takole okarakterizirat. Motijo me namreč ignorantski izrazi nekaterih: ja, saj si si sam izbral življenje oz. takšno pot. To pa ne drži; ja seveda, sorazmerno z ozaveščanjem se človek končno začne zavedat, da je ena in isto s tistim, kar je zmeraj gledal kot objekt oz. nekaj zunaj sebe ter se od tega ločeval. Prava vera v Boga je prostovoljna odločitev biti takšen kot je On.

Quote:


Jest zastopim junga tko, kot da je bog dogma, vsajena sicer v kolektivno nezavedno, ampak kljub temu ena znosna kanalzicjia teg stijskih in grozljivih tokov nezavednega v tako strugo, da smo jo sposobni prenest, jo sprejet kot zunanje objektivno dejstvo, s katerim se lahko zbogamo.  Prav zato, ker se nam religija  kaže kot zunanji tok, ker se odraža v simbolih in ritualih, smo se je sposobni naveličat, ko izgubi svojo neposredno in za nas uprabno vez z nezavednim. Tko da se ti lahko zgodi, da tist bog, ki je zunaj, ni tist bog, ki ga človek potrebuje  od znotraj. Psihološka potreba po tem, da ga boš najdu od znotraj je tolk večja, kolkr manj je tisti od zunaj ponotranjen, zato so tud možnosti, da ga boš najdu odznotraj, obratno sorazmerno s potebo manjšajo.  Boga psihološko skrerirat iz potrebe ni možno, razen če se pri tem jalovem trudu tolk zamatraš pa sfrustriraš, da ti je na koncu tud un zunanji  dober, pa naj ga je za take krizne pimere ustvrala zahodna la vzhodna kultura. Bog je skrtaka dogma, zatočišče pred najhujšim, pa če ga še tko induvidulano 'najdeš' in 'sprejmeš'.   Do konca se predaš se lahko odrešilni  dogmi, ne pa svojim nezavednim tokovom, ki te do odrešitve k 'svojem' bogu ali 'Njemu' ziher ne bodo pripeljal. Kolikor koli si že avtentičen pa uživški  v zasledovanju samega sebe, dokončne odrešitve pred grozo in trpljenjem  brez prepustivi dogmi o bogu ne moreš dosečt. Ti samemu seb ne moreš postat bog , se ne moreš do konca pa  brez ostanka kot subjekt  objektivizirat, ker tvoja psiha tega brez pristanka na nekaj onkraj nje tega ne more dosčet.  

Quote:


Maš prov, te-nej (tvoj nik  mi zdi nekako po dolenjsko za te-ni  ), nism vsega uspel povzet, ampak jung nas po moje hrabri pred vstopm  grozljivo temno  maso vode, ki jo simbolizira nezavedno in nad katero se podijo vetrovi duhov, trstenjak pa nas pred njo plaši in nas vabi v zavetje svojga boga in blagega  veterca krščanskega duha. Jung nam nezavedno dela privlačno in pod določenimi pogoji  dostopno, obljublja avtentično doživljanje subjekta v kolektivnem objektivnem (arhetipov) znoraj nas, čeprav ne obljublja odrešitve in je v tem smsilu seveda nostalgičen do časov, ko so reigiozni simboli in dogme še delovali in nam reševali nerazrešljive psihološke dileme pri sočanju s svojim nezavednim.

Ok., tud jest se šele prebijam skoz njegove dost odštekane spise, zato ne bi s svojim pomanjkljivim vedenjem in nagnjenostjo k interpretiranju po svoje koga zavedu        

Quote:

Ne rabš v knjižnico, te-nej, če maš mnenje ga butn ven po svoje, saj se vsaj jest tle gor ne bi rad  šel kašnega ortodoksnega jungovega sledilca. Bi samo rad  odkril, do kje se da z njim pomagat, od kje naprej pa si mora pmagat vsak sam.

Tko da religija je svojimi dogmami  imela, zdaj pa ma še celo zmeraj večjo  vlogo tud pri ozavečanju, boljš rečeno pri 'penetriranju' v nezavedno. To se konc koncev kaže tud  trend v tem tisočletju pri tistih, ki so  proti koncu prejšnjega  'odkrili' duhovnost brez religije (joga, meditacija), alternativno medicino (bioenergijo, homeopatijo) in   popularno psihologijo (psiho-spiritulane terapije). Je na psihološki način raziskano in ozaveščeno postalo  tkorekoč standard in rutinska vskadnjost in ravno ko je zgledal, da je vpogled v psihološke zakonitosti  čist podrle zid vere, ki bi nas moral ščitit svojimi rituali ni dogmami, se je kar nenkrat spet pokzala poptreba po tem zidovju. Nekdanji  duhovni avanturisti pa tud rekreativci so moral te odkrite zmuzljive psihološke tokove zdogmatizirat, jih obzidat s tako ali drugačno religijo, pa če jo je blo potebno od mrtvih obudit, uvozit ali pa staro ogrodje zanstvenofantastično nadgradit.

Jung se po moje v grobu obrača... 8)

Jst razumem to stvar tako. clovek je zavest. na zacetku je ta zavest stala na sibkih temeljih ker je prisala iz nezavesti in nevarno je bilo da se pogrezne nazaj v nezavest. Zato je zavest ustvarila dogme pa simbole, ki so izven nje. Ce je pa zunaj tebe ni vec ti. To ti pa da razlog da se obrnes navzven in se na ta na
in odalijis od nezavednega.
Zavest  je potem odkrivala nove dogme pa rituale in simbole ki so ji pomagali preziveti. Pac skladno s potrebami( druzbeni odnosi....).
Zdej bom pa zavil na mojo pot.
Vendar je ohranjanje zavesti premalo. Potrebna je siritev zavesti. Se pravi ne da s svojo zavestjo raziskujes nezavedno ampak z siritvijo zavesti unicujes nezavedno. In za popolno zavest je potrebna dogma o popolnem(bogu) Nacini kako siriti zavest so pa ze poznani. Se pravi da s siritvijo zavesti osvetlis grozo in strah nezavednega. Zdej smo pa nazaj tam kjer smo bili. Ali te  spoznanje pripelje do strahu in groze ali do notranjega zadovoljstva, srece, ljubezni, svobode...? Po moje je edina logicna razlaga to drugo.

Nezavest je stanje odsotnosti zavesti (spanje, koma, nezavest) in nima nibene veze z nezavednim, ki je redna in neogibna faza v procesih, ki utemeljujejo našo psihično dejavnost; vsako psihično dejanje se začne kot nezavedno in lahko ostane tako, ali pa se razvije in napreduje v zavest, pač glede na to ali naleti na odpor ali na (da se nek dražljaj ozavesti traja cca 4 sekunde).

Nezavedno v opisnem pomenu je sestavljeno iz predzavednega (latentne misli, ki zaradi šibkosti ne pridejo v zavest) in nezavednega v pravem pomenu (ki pa ne označuje samo šibkih misli nasploh, ampak zlasti takšne, ki jih kljub njihovi dejavnosti in aktivnosti ter moči ni v zavesti).

Procesi nezavednega se ne ozirajo na realnost, temveč so podrejeni načelu ugodja; njihova usoda pa je odvisna samo od njihove intenzivnosti (moči) in od izpolnjevanja zahteve uravnavanja ugodja-neugodja (njihove osnovne lastnosti so: neprotislovnost, primarnost, brezčasnost, nadomestitev zunanje realnosti s psihično in zmožnost vplivanja na somatske procese). Na sebi in za sebe so nespoznatni in nezmožni obstoja zato, ker jih že zelo zgodaj prekrije sistem predzavednega, ki si prilasti dostop do nezavednega in motilitete; spoznamo jih lahko samo v situaciji nevroz in sanj, ki so kraljevska pot do nezavednega.
Po svojem bistvu se torej že samo nezavedno upira realnosti in realnemu (zaradi principa ugodja, katerega realnost zatira), po drugi strani pa vedno grozi, da bi se del nezavednega izmuznil mimo predzavednega stražarja in prišel na plano. V bistvu je zavest med nakovalom realnega in kladivom nezavednega.

(prosto po Freudu)

Ten-nej:
A nezavest ni stanje duha v nezavednem?

Quote:


Kar se tiče vere je vera predvsem ojačevanje potlačitve - z vero (po moje) dajemo več moči predzavednem delu in s tem vse ostalo potlačimo še globje v nezavedno.

Isto po moje velja tudi za večino meditacijskih praks (obstajajo nekatere izjeme), saj je meditacija predvsem jačanje koncentracije zavestnega dela psihičnega aparata, s tem pa posredno tudi predzavestnega. Z meditacijo lahko pridemo kvečjemu do predzavestnega dela, saj je pogoj potlačitve to, da motiv neugodja doseže večjo moč, kakor je moč ugodja ob njegovi zadovojitvi. Motiv in namen potlačitve pa spet nista nič drugega kot to, da se izognemo neugodju. Potlačitev tako ustvari nekakšno nadomestno tvorbo, za sabo pa pušča simptome.

Največji problem pa je v tem, da zavest, nam edino neposredno dana značilnost psihičnih procesov, nikakor ni primerna za razlikovanje sistemov.
Zavesti namreč ne ostane tuje samo psihično potlačeno, temveč tudi del vzgibov, ki obvladujejo naš jaz, torej najmočnejše funkcionalno nasprotje potlačenega.

(prosto po Freudu)