Znastveniki nekje v tem linkanem tekstu govrijo o tem, da je  združitev nasprotij še dodatno prispeva k intenzivnosti doživetja .

Finta mistike je po moje res v notranji moči in intenzivnosti združevanja nasprotij, ki jih z redukcionistično zanostjo nismo sposobnosti dosečt. Nekaj tega mističnega izkustva je vsebovanega v t.i. 'zdravi pameti', ki se ne spušča v to, kar bi lahko poglobilo nasprotja in nas podžigalo v skrajnosti. Mi zveni nekako odrešujoče in optimistično, da je intenzivnsot/avteničnost  doživetja največja takrat, ko se nasprotja združijo. To izkušnjo razodetja mistiki izrazijo skoz vizijo/prerokobo, religije  skoz dogmo/ritual, umetniki skoz inspiracijo, znanstveniki skoz genilanost ... odštekano... temu nismo navajen zaupat, ampak je po moje treba verejet, da se na ta način ustvarja sožitje in ljubezen in enost  in ne tekmovalnost, sovraštvo in dvojnost.  Tako znotraj posmeznika kot med njim in okoljem.

Nekaj o biloloških temeljih misticizma oz 'centru za boga'
v možganih sem že tud tle spisal http://www.svetduhovnosti.org/Koncna%20pozitivke/vpogled.htm  , ko  je dost podoben članek temule v večeru izšel pred kašnim letom v delovi sobotni prilogi.