Quote:Kar pa zadeva institucij ponavljam, da ne obstajajo zaradi bolnih, ampak zaradi zdravih in bolnih. Obstajajo in bodo bostajale zato, ker je človek takšen kakršen je. In če še tako vehementno zatrjuješ, da jih ne potrebuješ, da jih ne maraš, brez njih niti ti ne živiš in ne moreš živeti. Trditi nekaj takega je, kot da bi si namenoma zavezal oči in trdil, da je trda noč, čeprav mogoče prav takrat močno sije sonce. Zares nesmisel, pa ne nesmesel, da institucije morajo obstajati, ampak trditev, da jih ne potrebujemo. To zadnje pa je nesmisel
Trditve, da brez inštitucij ne morem živeti, ne sprejmem ker bi to bi pomenilo da ali moji goni/potrebe izvirajo iz inštiucij ali pa da jih ne morem zadovoljit drugače kot skoz inštitucije, kar je v bistvu isto. Priznam in vem, da sem kar sem, tud zarad črednega nagona mojih prednikov ki ga v genih nosim tud sam, ampak to je moj nagon in moja stvar je a si ga pustim institucionalizirat al pa bi se mi zdelo primernješe z družbo občevat mimo njih al pa se iz nje sploh izključit. Lahko da je inštitucionalna pot ležerna oblika zadovoljevanja svojih gonov lahko pa da dela inštiticijia direktno proti njim, v vsakem primeru moram ohrant avtonomijo za odločitu, a je bolna ona a sem pa bolan jest. Če je po moji presoji bolna ona, sem mam spet pravico odločit, ali se jo bom lotu zdravit al pa jo rajš pustu crknit. Če sem pa njeni presoji bolan jest, pa se ona nima pravice vame vtikat pa me kao zdravit. Lahko me sicer izobči, da je ne bi 'okužu', ta rizik moram vzet nase nase, nase pa ga lahko vzamem le, če obstaja opcija izveninštitucionalnega preživetja v 'izobčenju'.
Čas nastanka svetih spisov sovpada v čas, ko so se posamezni rodovi/plemena na območju današnjega bližnjega vzhoda začela srečevat, si konkurirat za dobrine in prostor, se začele za stalno naseljevat, civilizirat, zavojevat in trgovat. Življenje je blo kruto, pripanost rodu nujna, konkurenčna kultura pa hkrat zavojevalska in privlačana. Pred razpadom vedno bolj ohlapnih primarnih vezi med člani rodovne skupnosti se je blo treba nekak zavarovat, ker je blo odnose treba zarad nezmožnosti neposrednega nadzora institucionalirat, institucijo pa na vrhovno avtoriteto navezat. Ni smel vsak interes svojga malika imet, je blo treba vse skupaj na en izvor vezat, enega vrhovnega gospoda zapovedat in inštitucije na veri vanj gradit. Mešanje pa stapljanje pa zavojevanje je šlo naprej svojo pot, gospoda je blo treba iz inštitucionaliziranih oblik čaščenja v templjih, kjer je počas zgubu skoraj vsako veljavo, noter k vsakemu posmezniku potegnt. Je jezus boga na osebne nivo vsakega posameznka spravu in iz tega nazaj ven občestvo gradil. V tem smsilu je bog oseben, pa niti ni bistven, a je to un ta prvi, biblijski, on je bil takrat samo prvi pri roki, ko je prišel čas, da se ga naredi za osebnega. Se je pol iz na interesnih interpretacijah tega osebnega boga spet inštitucija gradila, ki si se je vmes parkrat racepla, je vsaka veja iz intštitucijo za sabo gradila. Po tem pricipu se RKC al pa kašna druga krščanska cerku cepi naprej oz. nazaj do posmeznika, da si magari vsak zase 'inštitucionalizira' boga.
RKC tako po moje en inštitucionalen videz občestva vzdržuje za tiste, ki osebnemu bogu niso sposbni zaupat, pa rabjo za potritev vere v nekaj zunanjega, magari cerkev kot inštitucijo. V bistvu je tud prek krščanstva možno iskat pa najt osebnega boga, samo cerkvi kot inštituciji po moje ne smeš prav nobenega pomena pa vloge pri tem iskanju dajat. Cerku bi se v tem smislu kot inštitucija morala poteglt ven iz religije in postalt enen vrste duhovna šola, en servis za duhovne usluge, za kar ma dolgo tradicijo pa zaupanje, ne pa da ostaja religiozna inštitucija za povezanje dvomljivcev v osebnega boga na tak način, da jim ponuja unega ta krvoločnega biblijskega.
Home
Pages: 
