Fenomen 'neposrednega znanja' je kosič v svoji knjigi modrost  ukročenih sanj  ( http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=displ... ) opisal kot posledico splošne in sponatne psihofizične relaksacije. To posebno bivanjsko stanje  je opisal kot:

- izrazito umirjeno pozornostno aktivnost (tako nesposredno perceptivna kot imaginarno mislena)

- ukinitev običajne distance  opazovalec-opažano (oziroma mislec-mišljeno, subjekt-objekt)

- enovitost vizualnega-percetptivno predstavnega prostora in kot ukinitev imaginarnega časovnega razpona na preteklost-zajšnjost-prihodnost

- živo, obladljivo in stabilno predstavnost ter izostreno, spontano stabilno  koncentracijo na misleno temo

- izrazito intelektulano lucidnost

S svojo samorazvojno metodo (ki je vključevala tud avtoterapijo s pomočjo lucidih sanj) je prišel do razkritja  zablod:

- da je 'neposredno znanje' efkt nekašne mistične iskre, ki jo imaš ali pa nimaš, ali božji dar, ki ga  dobiš ali ne dobiš, da da je iznenadno prebujenje in  skok v svobodo, ki se zgodi takorekoč iz nič

- da je 'neposredno znanje' nezdružljivo z intelektom (razumom oz. analitičnim predstavno pojmovnim miselnim tokom)

- da je intelekt osnovna ovira na poti k svobodi, zato ga je treba drastično zožiti ali kar preprosto ukiniti

Po kosičevem menju je mogoče prav s pomočjo spoznavno adekvatnega in notranje urejenega znanja razplest kaotično psihično strukturo do stopnje, ko vijše stanje zavesti postane običjanost vsakdana. Ko intelekt ne zganja več represije nad notranjimi silnicami, ko v doživljajskem smislu ne dominira več, ampak je v sklopu harmonične interakcije z ostalimi bivanjskimi komponentami enakovreden integralni del celostnega VEDENJA: intelektulanega/racionalnega razumevanja, intuitivnega dojemanja, emocionalnega vrednostenja in ražirjene 'paranormalne' percepcije.

Kosič se skratka zaradi dejstva, da je v centru njegove samorazvojne metode prav intelektulana aktivnost, ki se oplaja v sprotnem potrjevanje kvalitete znanja v praksi, počuti kot tipičen evropski intelktulec. Kot tak se v ničemer ne počuti inferiornega od  vzhodnih in zahodnih 'antiintelektualistov', 'iracionalistov' in 'intuitivcev'.

Nasprotno: evropski intelktulec po njegovem  ni zavožen, ampak je zahvaljujoč svoji intenzivni racionalnosti po  svoje celo v prednosti. Če mu uspe preseč enostranskost specializacije in  objektivzma in če svoje umske moči usmeri poglobljeno spoznavanje  celotne nejgovemu spoznanju dostopne dejanskosti, ki se odraža v gradnji celovitega, jasnega  in adekvatnega znanja, ga bo njegov'ratio' popeljal ne le do njegovega bivanjskega korena, temeveč mu bo ob hkratnih  bogatih sadovih  smislu vse višje bivanjske kvalitete pričel odpirati tudi vse več paranaormalnih potencialov  z razpiranjem vej vse višjega drevesa univerzalnega
znanja.  

Duh evrospkega človeka je po kosičevem  mnenju za tovrstno pot že lep čas nared. Po mojem mu še dost manjka, predvsem osebna in splošna iskustvena potrditev, da je na pravi poti: da ne rab razuma poveličevat  niti zatajevat, ampak vedet pa znat prav uporabit.  

Quote:


imaš ali nimaš ?

vse ostalo je, kolikor sem razumel v tebi, le "osvetlit" se je treba, če se lahko tako izrazim

ta mistična iskra o kateri govori-š pa mi nekako ne paše sem, ker ni odvisna od mene (je božji dar?) .... (torej Peter je bil obdarovan Mitja pa ne ? ), ker eni ga dobijo eni pa ne ?

popravi me prosim, ker ne štekam nekaj zgleda....



LP

Quote:


Kolkr jest štekam, mind, ni nujna oz. je potreba po njeni nujnosti zabloda. Se  da ta efekt 'nadomestit' in  racionalno razplest kaotično notranjo psihično strukturo.

Quote:


Tle moram bit dosleden pa priznat, da sem kosiča v odgovoru zvezdici mal poreinterpretirov in da mu ne bi dela krivico, ga bom rajš še mal skušal povezet čim bolj v originalu.

Za kosiča  se proces gradnje specifično človeškega znanja ne odvija 'od zunaj navznoter', ampak 'noter', 'od znotraj navzven'. Odvija se kot kopičenje predstavnih 'kopij' elementarne percepcije, kot proces usklajevanja endogeno/notranje reproduciranih predstav s  perceptivnimi podatki empirije. Spoznavni proces se po kosiču odvija s postopnim  'približevanjem' 'notranjega' predstavnega sveta  'zunanjemu' empiričnemu svetu, torej primarno kot empirično dirigirano (pre)urejevanje in diferenciaje elementov tiste imaginarne sfere, ki se je v svoji halucinacijski intenziteti pojavila  enkrat v najzgodnejšem otroštvu in katere bolj ali manj stihijsko, doživljajsko dominantno  in pozornost zavezujoče pojavljanje je za zavest  in prakso pomenilo drastično oddaljitev od realnega sveta, v svojih neizkustveno nastalih in fiktivnih oblikah  pa vzdržuje večjo ali manjšo miselno in doživljajsko prostorsko in časovno distanco tudi kasneje.

Kosič krivde za 'kapitulacije'  lastnega intelekta ne vali na zapletenost ali na nespoznatnost sveta niti na pomajkljivost svojih čutil in razuma, temveč najde krivca v zapletenosti in nerešljivosti njegove lastne že obstoječe endogene predstavno-pojmovne strukture, ki je bila rezultat dotedanjega napačnega 'usklajevanja' njegove predstavne sfere  s podatki empirije. Ni mu povzročal negotovosti sam svet, ampak slaba , kaotična, nerazvidna, umetna, mimo empirije zgrajena imaginarna konstrukcija, 'projicirana' v čas in prostor in napak doživljena kot svet sam.  Tega problema ni mogoče  razrešit s pridobivanjem novih empiričnih informacij  temveč le z z razpletnjem obstoječe kaotične predstavno-pojmovne konstrukcije po direktivah empirije.    Kosič verjame, da je proces formiranja znanja v smislu koordinacije  endogenih predstavno-mislenih  elementov z s spominskimi kopijami podatkov elementrne percecije (empirije) lahko končen. Kot pove tudi drugače: neposredno znanje je dokončno izkristaliziran rezlultat procesa diferenciacije zvez med eksogeno in endogeno varirajočimi bivanjskimi komponetami in kot tako se ujema z empirijo oz . povsem smiselno dopolnjuje  celotnost stvari in pojavov, ki so prisotni v polju izkustvenega življenja.

Glej, jst, iz te kosičeve definicije neposrednega znanja kot 'dokončno izkristaliziranega rezlultata procesa diferenciacije zvez med eksogeno in endogeno varirajočimi bivanjskimi komponetami', pač sklepam, kar sem zgorja quotal. Po  mojem je  iz kosičevega originalnega teksta težko to tko  razumet, da je razum/intelekt na sanjsekm/endogenem/notranjepredstavnem polju napačno uporabljen in  da je tako spoznanje 'samo odsev na miselnem/razumskem ekranu', kot ti praviš. Če intelektulana negotovost upada, če se zmanjšujejejo emocionalne napetosti, če se začnejo udejnjat parnaormalni potencilai (npr. videnja), pol po moje ne gre samo za razumsko/miselne odseve. Po moje sem sam s poenostavljanjem prispeval k enmu nesporazumu, ki bi ga blo možno le  s poznavanjem originalnega teksta odpravt.  

Castanedovo umetnost sanjanja sem se šle lotu brat, tko da bo iz medsebojne primerjave  po moje tud men bolj jasno vse skupaj.

 

Quote:


To, da gre za kosičevo subjektivno resnico, da se neposredno znanje lahko udejanji samo subjektivno in je prav zaradi tega toliko bolj adekvatno od objektivnega/zunajega znanja, ki ga lahko dosežemeo le na podlagi skupnega konsenza po emipričnih kriterijih objektinosti oz. na podlagi preverljivih znanstvenih metod,   mi  je bolj ali manj jasno. Celo njegova razvojna metoda kot nova paradigma gradi na izključno njegovih izkušnjah pa praksi, zato ji tud reče samorazvojna, ni 'prenosljiva' in kot  samorazvojna deluje lahko le, če temleji na adekvatnem znaju, to je subjektivni praksi in iz nje izvedeni teoriji...

Človek se tega zaveda, ampak ga  kljub temu potegne adekvatnost spoznanja nekoga drugega. To je zarad empatije ali kaj, pa naj gre za umetnika, mistika, znanstvenika ali pa z naravo in okoljem zlitega kmeta. Moram prznat, da kosič tud v men vzbuja en kup dvomov, še več pa asociacij in paralel z lastnimi izkušnjami, ki jih skušam po svoje, a podobno ambiciozno kot kosič organizirat v eno čim bolj adekvatno spoznavno/samorazvojno paradigmo.

Kolikor razumem kosiča, je razum, ki je vladar budne zavesti, v sanjski zavesti uporabu le za usmerjanje pozornosti na področja, s katerimi bi znotraj  zakonitostih sanjske  psihe najdu vrata v zidu,  na  katerega je razum zmeraj znova naletu budni zavesti. Ta dokaj skromna psihoterapevtske ambicija je prersatla v oblikovanje ene celovite samorazvojne pradigme, v kateri naj bi razum pri (samo)razvoju uma, oprt na adekvatno/neposredno/subjektivno izkušnjo/znanje (za razliko od vzhodnjaške tradicije, ker se izgubi v mistiki),  ohranu ključno vlogo.

Ti, jst, vidiš pomanjkljivost njegove paradigme v tem, da se je zataknila med svetim duhom in božjim kraljestvom. Sam kosič je opazu, da se je v praksi zataknu na pomanjkanju 'emocionalne harmonije', ki je potrebna za kostantno 'vzdrževanje stika' z neposrednim znanjem oz. za kristalno lucidnost intelekta. Za vzpostavljanje  emocionalne harmonije je nujno rabu  pomočnico/vodnico in  si jo s pomočjo magične/samoresničljive/prekognitivne/jasnovidne/ lucidne sanjske  vizije v epilogu tud v budni zavesti ustvaru/priklicov/realiziral. Po moje mal za lase privlečena zadeva, ker je brez bistvenega dejavnika v   svoji lastni paradigmi skreiral/zvizioniral ravno to bistveno, kar je za samorazvoj te paradigme nujno potreboval.  

Quote:


Katera? Naša stihijska halucinacijska identiteta? Zavest in praksa realnega sveta? Njuno zbižanje/stapljanje ali zmaga ene nad drugo?  

Titud,

Za mene je Kosic se vedno mojster. Pri njemu je problem samo v tem, da dejansko nima filozofske podlage, oziroma nekega sistema, ki bi mu kazal pot, kako iti naprej, pa je dejansko tista fatalna zenska na koncu lahko zgolj plod njegovih sanjskih halucinacij povzrocenih s zeljami ali pa, ce jo je dejansko videl in srecal morda celo kaksna lavra, ki so se tako pogosto prikazovale prevec gorecim obozevalcem Boga v preteklosti, kot posledica neobvladovanja sil, ki so jih sprostili. Namrec, Kosiceva tehnika bi lahko povzrocila kaj takega. Podoben, tudi zavestno povzrocen, pojav poznajo tudi na Vzhodu, pa mislim, da je nekaj podobnega kreiral tudi don Juan. No ja...

Namrec, nekaj je potrebno vedeti. To da so sanje lucidne, oz. je nasa budna zavest prisotna v sanjah, se ne pomeni, da ne gre za halucinacije, se posebej, ko poskusamo zaiti v t.i. globje nivoje nase podzavesti.

Kar se pa resnice tice, pa si mi dejansko dal na izbiro prevec moznosti, pa raje ne recem nic vec, kot sem ze.
Resnica je samo ena.

Titud, a se bos lotil Kosiceve tehnike? Pa kaksna se ti zdi knjiga tko na splosno? Meni se zdi v osnovi odlicna, ceprav mi je njegova terminologija  tuja in tezka. No, pa saj so razni prirocniki tudi suhoparni, pa to se ne pomeni, da jih ne vzamemo v roke, ko nas zanima praksa in konkretne izkusnje, namesto praznega filozofiranja kot je navedla Ž zgoraj.



Lp