Rad bi podelil še svoje izkušnje na to temo:
V študentskih letih sem imel eno zelo hudo stanodajalko, ki me je skoraj postavila pred ultimatum: ali sedenje ali pa ven!
In sem se pač prilagodil. Vendar ker sem bolj len po naravi, sem ugotovil, da mi sedenje tudi paše (pač po maksimi: zakaj bi stal, če lahko sedim?), pa še bolj urejeno je, itd. in ta navada je ostala.
Ne me razumet narobe, nisem nikakršna Sestra (čeprav tudi proti njim nimam nič), kakor mi na WCju paše sedet, tako tudi v gozdu ali na prostem z velikim veseljem stoje zalivam drevesa ali podrast. Zakaj moški tako radi lulamo stoje? Jaz osebno sem prav vesel, ko gledam, kako zalivam drevo, mu pomagam, da raste....človek se počuti kot eno z naravo (no ja, vem, da zveni ZELO trapasto, ampak ali ni večina čustev in občutkov trapastih, kadar jih pogledaš z racionalnega vidika?); poleg tega je res lažje samo odpeti zadrgo (linija najmanjšega odpora).
Kakorkoli že, imel sem pa punco, razumela sva se kar v redu, vendar ko me je zalotila, da uriniram sede, se je z gnusom obrnila, češ kakšen dec pa sem. Od takrat je vse šlo samo navzdol in po agoniji sva šla narazen. Seveda za razpad ni bil kriv samo ta dogodek, vendar se mi ob tem postavi tisto retorično vprašanje: Kaj bi te ženske pravzaprav imele rade? Ali jim res nikoli nič ni prav?
Mah, vse je relativno. Vsem na svetu tudi ne moreš ustreči.
LP
P.S.: Za deske je bolje, da ostanejo nepritrjene na školjko. Vsaj v enem slučaju jih dvigajo tako moški kot ženske: kadar črevesna peristaltika pod vplivom raznih strupov (gobe, salmonela in seveda, uganili ste, alkoholni opoj) spremeni svojo smer in tuš zna biti zelo, ZELO nekontroliran.
Home
Pages: 
