ana
5 p
   
Offline
Posts: 1223
Kranj
Gender:
|
kadila sem po malem že od otroštva, nikoli v nosečnostih itd. Bi rekli, da nisem bila čisto pravi kadilec, a cigareta me je pomirjala. V tistem času sem bila neznansko nesrečen človek, bila sem v takem stanju, da ga je nemogoče opisovati. Doma sem kadila ponavadi pred hišnimi vrati, skrita v kotu, da nisem zastrupljala otrok. Ko sem se pa ločevala, me je vedno, ko sem vzela cigareto in vžigalnik in šla pred vrata, preganjal notranji glas, izredno močan in vztrajen: to ti ni več ppotrebno, to ti ni več potrebno... Bil je tako vztrajen, da sem se nekoč zjezila in rekla: no prav! Pa mi ni več potrebno! Nehala sem kaditi pri odprti škatlo cigaret. Potem sem čez kako leto iz firbca poskusila spet en cigaret: po nekaj dimih mi je bilo tako slabo, da bi bruhala. Od takrat ne poskušam več.
Vem, da je moj primer malo specifičen, in niti ne paše preveč tukile. Ker se mi pač ni bilo treba trudit z odvajanjem, ampak mi je bilo podarjeno. Ampak nisem mogla kar brez veze napisat semle tale vic:
Pita devojčica na ulici godnog dečaka: Izvini, jel imaš cigaretu? Kaže on: Nemam cigaretu, al imam sat. Djevojka pita: Šta je tebi, da pušim sat?! Kaže on: Nije treba sat - možeš barem par minuta...
|