Za začetek,
kajenje cigaret, da ne bo pomote.
Mene moti, da še vedno kadim. Predvsem zaradi zdravja, odvisnosti, potrate denarja in ker gre moji hčeri na živce (da ne govorim o zgledu). Ker me to moti, mi zagotovo škoduje, pa še čas tratim, da o izgubi energije niti ne govorim.
Pa ne mi nazaj:
- o škodljivosti kajenja (o posledicah in o zdravju - najverjetneje vse znano),
- pa o "antismoking" ino podobnih tretmajih (ta pesek sem si že vrgla v oči, pa, kakopak, ni zaleglo),
- pa o tem, da se moram samo odločit (ja, ja, za ta druge je prav lahko bit pameten),
- pa o tem, da me zagotovo ne moti še dovolj,
tudi ne (no, če se le da).
Mimogrede, pred kar nekaj leti mi je uspelo, brez ene samcate "travme" (po ca. desetih letih kajenja), s kajenjem za ca. tri leta prenehat. A se, žal, ne "spomnim" stanja duha, s katerim sem si to "omogočila" (hja, morda se je pa moje telo res kar samo od sebe pripravljalo na nosečnost, ki je čez pol leta sledila; a ker zagotovo ne bom več zanosila ...). Spomnim pa se, da sem taistega dne, ko se je začela v SLO vojna - iz omare, kjer so bile vseskozi tri šteke njih -, (ne)mirno vzela škatlico cigaret, ki je bila vseskozi na dosegu roke, in ponovno začela; brez pretiranih pomislekov, očitno.
Se mi zdi, da si percepcije v zvezi z mojim kajenjem ne znam in ne znam premaknit na meni učinkovit način, da bi ... enostavno prenehala kaditi, pa me zanimajo vaše praktične izkušnje, saj zagotovo so, anede.
Torej, "zel" za "šift" meni neučinkovite percepcije iščem, dragi moji. Pa hvala za konkretnost, praktičnost!
PS: Ja, ja, tut po zgledu AA-jevcev sem probala, da "ne kadim en dan; pa da če enga nisem, še naslednjega ne bom ..." Nula efekt! Sem se izgovorila, da sama sebe pa že ne bom mučla, da to zihr tut ni ok, in sem si naslednjo prižgala.
Home
Pages: 1 
