Ja podoben primer z temi taborišči je zaslediti tudi v popotovanju Elisabeth Kubler Ross, ki je ob obnovi Poljske spoznala Helgo, ki je bila v taborišču, ki je po srečnem, čudnem naključju preživela, ker se zaradi nje niso mogle zapreti vrata plinske celice.

In ker so jo na seznamu že odkljukali, so enostavno pozabili nanjo. Tako je spremljala muke in trpljenja mnogih prijateljic, sorodnikov, znancev. Preživela vso to morijo.

IN JE OPROSTILA.

Še en dodatek, ka smo glih pri tem:

Menda so na kosu ovojnega papirja v koncentracijskem taborišču Ravensbruck našli napisane naslednje besede:

"Gospod, ne spominjaj se samo mož in žena dobre volje, ampak tudi vseh hudobnih. Ne spominjaj se samo trpljenja, ki so nam ga zadali. Spominjaj se tudi sadov, ki smo jih želi po zaslugi tega trpljenja - našega tovarištva, zvestobe, ponižnosti, našega poguma in velikodušnosti, velikega srca, ki nam ga je trpljenje navdihnilo. In ko bodo stopili pred sodbo, daj, da bodo vsi ti sadovi, ki smo jih obrodili, njihovo plačilo in odpuščanje."


Vir- MI :
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

in potem imaš tudi resnično zgodbo, objavljeno v eni od Kurjih juhic, ko je preživela taboriščnica imela po vojni v Nemčiji predavanje o odpuščanju. Njeni so pomrli pred njenimi očmi zaradi maltretiranj. Izstopal po surovosti je sploh en esesovec. In, ko je končala predavanje, je opazila, da se med odhajajočimi ljudmi preriva proti njej na njeno grozo prav ta zloglasni esesovec. Prišel je do nje, in rekel, da želi, da mu prav ona seže v roko in odpusti za vsa grozodejstva, ki jih je v življenju storil. Pred njenimi očmi so se vrteli grozljivi prizori iz taborišča in po neskončnem času, kot je imela ona občutek, mu je segla v roke in mu dejala, da odpušča.
Kljub temu, da je predavala o odpuščanju, je imela šele takrat občutek, da ve, kaj to sploh je.


Potem je podoben primer ene prošnje, najdene na škrnicelj papirju v nekem taborišču po vojni (besedilo se nahaja tudi nekje na forumu). Prošnja Bogu se glasi v tem smislu, naj ne bo vse trpljenje, ki ga doživljajo, ampak  njihova duhovna rast preko tega trpljenja.. tisto plačilo, ki ga bodo njihovi krvniki deležni v nebesih.


sej pravim, vsak po svoje...
ampak blagor tistemu, ki nosi mir v srcu

Zgodba pove to, da kar se ne da, se ne da. Ne bolečina ne  čas ne iluzija ne namen ne moreta restavrirat nečesa, kar je blo do konca uničen. Da na nču ni možno naprej gradit, tega človek ne more popravt, je karmična zadeva, je breme, ki jo duša mora s sabo pred boga prnest. Zgleda, da majo judje to boljš pošlihtan kot krščani.

Kler kot božji pooblašenc na zemlji je iz tega bremena  biznis naredu, je krivdno-odpuščenjski ritual uvedu za svoje  pragmatične interese. Ker če ti en božji pooblaščenec v božjem imenu odpusti, kar ti žrtev ne bi zmogla, pol to ne more poment nč drugega, kot da si mu ti za to uslugo nekaj dolžan. Si je na   tak način marsikdo pri bogu  dušo zadložu, pri kleru pa premoženje al vsaj del njega. Je odpuščanje skratka postalo eno posvetno menjalno sredstvo, ki preide iz božjih rok med ljudi, je eno mešetrjenje z božjimi pooblastili v človeških rokah. Je odpiranje ran ne pa celjenje, ker ti ne dajo pooblastila, da jo zapreš, dokler se jim  na en način ne odkupiš. Ne žrtvi direkt, amapak samo posredno preko njih.  

Iz tega razloga tud sprava, poravnava, kjer se krivda prizna, stehta pa odplača, pri nas s klerom ni možna. Enega  skupnega dogovora o tem, kako naprej, ko so rane zaceljene in tkivo regenerirano, sploh ni možno dosečt prav zato, ker kler od božjega pooblastila za krivdno-odpušanjke rituliko tkorekož živi. Zato je zmerom znova pripravljen ene rane odpirat pa spravo s priznanjem krivde pa  odpuščanjem pogojevat. V tem smsilu jest odpuščnja ne samtram za zdravilo za rano, pač pa eno sol na rano, ki jo bodo posipal tolk časa, da se jim  v naprej prizna eno božje pooblastilo, na katerem bodo potem lahko utrjujeval  svojo oblast.                  

Quote:

Starkica!
Mam predlog (dva, da ne bo prisile):
- vzem v roke Viktorja Frankla - Logoterapija - je zelo kratek in jedrnat, majke mi (format A5 ca 150 strani, največ 200)
- al pa napiš en dihtung al pa dva

Quote:


..ti kar dobr zajem sapo, pomoje še zmeri korist (drugač pa ne vem) Ej, mogoče pa veš za kako rezervo tle ???


pozdrav od Anuk Karmen

vida wrote on 25.09.2002 at 14:18:35:


Vida, jest v to ne dvomim, ...
---------
Če še mal o samem odpuščanju razmislim. Sej ne vem, ampak najbrž sem že kaj napisal. Pa niti ni pomembno.

Odpuščanje je odvisno od same žrtve.
Žrtev, ki naj bi zahtevala oz naredila odpuščanje, pa je človek. In sto ljudi sto čudi.
Nekdo ne bo potreboval niti vzgiba odpuščanja, za neko dejanje, medtem ko bo nekdo za vsako ceno za isto dejanje to zahteval.
Nekdo bo razumel, da sem mu rekel:"Idiot", nekdo pa ne bo. In zadeve so čist jasne. Bolj ko je človek čist, manj tega odpuščanja rabi. In vsak mora svoje odpustke naredit. En se za eno stvar zategne, drugi za drugo. Odvisno kaj je vsak posameznik v sebi že razrešu, katere vzorce (ega, ovire) je že popedenal. En te, drug druge. In ni ga junaka, ki bi brez zamere (ki nekako posledično zahteva odpuščanje, spravo) tle okrog po svetu hodu. Če je, mi ga prosim pokažte....

He, tok se mi je dal mal dodat.

Posebej bi potem edino Miško prosila, da oprosti, ker sem se tako nadrla v njenem ogledalu. Ampak, mislim, da razume.