Quote:


Valjda si, smo mi vsi, samo si tega ne znamo/mormo drug drugmu dopovedat. Če komu znaš do konca pa brez ostanka izrazit svojo ljubezen  in si s takim  izražanjem ljubezni do nekoga do konca zadovoljen pa od nejga tud razumljen, je to prvi znak za  alarm, da je to en navaden mentalno/čustveni konstrukt, ki z brezpogojno ljubeznijo nobene veze nima.

Quote:


Kva pa vem, po moje ne, saj pravim, da se je ne da v besede pa pojme ujet...

Quote:


Dobr si tole razložu, ponočnjak. To po moje potrjuje tezo, da brezpogojna ljubezeni ne moremo niti mentalno niti čustveno do konca artikulirat. Je infatilna zadeva, en praspomin na začetno obdobje življenja, ki se po moje ne bi smelo ne  'prezgodaj', temveč nikol v nobeno pogojeni obliki kazat. Pogojevanje ljubezni je a priori njena zloraba, iz katere pol nazaj  delamo ene mentalne konstrukte o njeni čistosti, ki so bolj ali manj praktični, a imajo z brezpogojno ljubeznijo bolj malo veze. So le eno sredstvo za socializacijo, en poskus  prenosa ljubezenskega odnosa od ene osebe na druge/skupnost, katere enost pa se  sploh ne vzdržuje na brezpojnih čustvenih in mentalnih kategorijah, temveč pragmatičnih interesih.

Relijige in novodobna gibanja konec koncev partnerski odnosi ta infatilen občutek enosti želijo obudit kot temelj skupnosti s tem, da ga skušajo  v svoji čistosti artikulirat/reproducirat, kar pa seveda ne more do kraja  uspet, ker artikulacije je le ustvarjanje mentalno/čustvenega konstrukta, ki ga drugi spet občuti/jo kot pragmatičen interes določene ga posameznika ali skupine. Drugemu ga ni mogoče uturit drugač kot na način pogojevanja, pa naj bo to obljubljanje raja al pa strašenje s peklom.