He he, vem Miska, da ni to kar tako, samo sej veš, upal sem, da je
Hvala ti za pomoč.
LP
T.

zakaj se to dogaja ???

hmmm jaz osebno lahko rečem zase, da zato ker sem morda pustolovske narave, rad tvegam... morda pa bo nova pot ki jo bo izbral efektivnejša od prejšnje že znane ?

če imam pred seboj cesto do kraja kamor želim priti, in sem se po njej prevozil velikokrat, mi bo slej ko prej postala dolgčasna, in si bom raje izbral drugo ki gre morda okoli, morda bom zašel v slepo ulico ))
kakorkoli ni rečeno da bom prišel do cilja,
je pa res da bom potešil svojo željo po radovednosti po iskanju novih poti...

a ni finta morda v monotonosti ?

DolpHiN wrote on 05.08.2002 at 11:38:23:

mogoče bi blo pa zadost da bi šu v en kraj samo enkrat

John_Doe wrote on 06.08.2002 at 08:30:05:

Pa tud, če bi hotel otročička nazaj zatlačit ne gre  
Hja, jebat ga vsaka izkušnja te nekaj novega nauči, saj ni iz trte izvit pregovor :"osel gre samo enkrat na led!"

John_Doe wrote on 06.08.2002 at 08:30:05:

Ha, ha, ha, očitno si živ dokaz izjem, ki potrjuje pravilo(zgoraj napisan pregovor)

LP

Učenje samo po seb nima nobenega smisla pa funkcije, če ni smoter  tega učenja v naprej definiran. Ponavadi je smisel učenja ena pomoč pri odločanju.  V bistvu je osnova za  odločitev una digitalna informacija 0 pa1 v vsej svoj mega pa giga pa tera kompleksnosti. Včasih je razlog za napačano odločitev premalo informacij, včasih preveč. Ampak včasih jih je ravno prav, a se kljub temu odločamo narobe. Miška pravi, da je zato kriv softver, ki izvrže odločitev, ne da bi input iz vseh vidikov proučil. Edi pravi, da je zato treba zalavfat softver, ki procesira le po enem kriteriju: ljubezni. Gape nekje drugje  pravi, da smo tko procesirani že po naravi. A vseeno se strinjamo, da moramo it čez izkušnje, kar je drugače povedano skozi učenje preko napak. Thot jemlje to za hud napor, dolphi pa za negotov pustolovski izziv, katarina pa jd pa jamrata nad tem, da ju nobena od teh netod nč ne izuči.

Eni vidjo edino rešitu v tem, da se preseže vez med učenjem in izkušnjo. Ker učenje  preko izkušenj definitivno  ne more pripeljat do absolutnega vedenja, tko kot znanje brez ozaveščanja ne more pripelajt do razsvestljenja. Zakaj so bli ti v enih drugih treadih tko impresioniran nad  indigo otroci? Ker so ti iz svojega vedenja izključil iskušnjo. Ne rabjo/pustiji se učit niti iz naših izušnej niti iz svojih. Oni imajo v primerjavi z nami direkt odprte vse kanale za sprejemanje informacij od kilo do tera kapacitet. Kar vedo, zato jim vsaj z našega gledišča  ni treba nč delat na tem, da bi vedl. Zato v glavnem nč ne delajo in ker ne delajo se ne morejo zmotit. Tko realitvno, v primerjavi z nami, starokopitnimi in na izkušnjah temleječimi  zmotljivimi  butlji, se res ne morejo motit. Se ne postavijo niti v situacijo, da bi jim lahko na njihovih napakah dokazal, da se motjo. Ker oni se v enem realtivnem smislu, v primerjavi z nami, res ne motjo. Če pa  se v absolutnem, bo pa zanje itak prepozn. Mam včasih občutek, da jih kot unega vojaka pustimo tacat po minskem polju in jih k temu celo spodbujamo...

Titud, tukaj se strinjava, in tudi jaz kot sem že pisal se ne učim iz napak? In imam preprost razlog-preveč izgubiš, preveč si vplete in ni razsodno.
Lp
T.

Spomin iz prvega razreda. Učiteljica sprašuje, kaj si želimo postati, ko bomo veliki, večina odgovorov je bila v stilu stevardesa, pilot, modna kreatorka, zdravnik..., jaz izustim, da bi bila fičfirič. Ko me vpraša, kaj to je, se odpravim pred tablo in si med hojo breskrbno požvižgavam. In povejte, če to ni cilj, vreden dosega. 8). Še se učim in se nameravam učiti... ŽIVETI v srcu brezskrbno.