Seveda ti povem Thot, z veseljem. Je to le pisana beseda, ki ima sama po sebi toliko pomanjkljivosti. Ker nikoli ne veš, če si povedal tako, da te nekdo razume, ali je tisti nekdo sploh razumel to, kar si v bistvu želel povedati. Ravno zato, ker izhajaš iz sebe in ne poznaš sogovornika. Včasih se ti potem, ko že pošlješ v eter, utrne še kakšna misel, ki bi jo želel dodati, pa si »prepozen«. V živo je lažje. Prvič je prisotna govorica telesa, ki pove marsikaj, drugič pa zadeve lahko sproti razčiščuješ, če česa ne razumeš, pač hitro vprašaš in nesporazume se lahko hitreje razjasni. Pa tudi tiste misli, ki se ti utrnejo kasneje lahko lažje in hitreje dodaš.
Kaj sem torej mislila s temle:
Miska wrote on 24.07.2002 at 09:22:37:In pomembno je, da to prepoznavaš v danem trenutku in ne potem, ko je zadeva že mimo.
Gre za to, da prepoznaš situacijo takrat, ko se dogaja. Tisto, kar je zapisano v naši podzavesti, naše vzorci preteklosti torej, si predstavljam kot nek program, ki se aktivira v trenutku. In če nisi pozoren, je vse že mimo, še preden se dobro zaveš. Kot da bi nekaj v tebi pritisnilo »enter«, še preden ti sploh pomisliš na to. Avtomatsko reagiranje. Ker si se tega naučil v svojem otroštvu in ker takrat na to nisi mogel vplivati. Po mojem mnenju je otrok sposoben samo sprejemanja, ne zna razumeti, ne zna ločevati. In se določene vrste reagiranja nauči in jo spravi v podzavest. In podzavest pritisne »enter«, še preden zadeva sploh pride v zavest. Zato se nam velikokrat zgodi, da odreagiramo recimo jezno, še preden sploh pomislimo na to. In se potem »tepemo« po glavi, zakaj smo tako odreagirali, ker če bi prej pomislili, sploh ne bi odreagirali tako, ampak na nek drug način. In to je to, kar sem mislila s tem stavkom. Da dani trenutek prepoznaš in se ga zaveš takrat, ko se dogaja. Ker edinole v tem primeru lahko odreagiraš na način, na kakršnega si si zamislil zdaj, v tem trenutku in ne tako, kot je v tvoji podzavesti. Na nek način morda zavest prehiti podzavest. To je ena izmed možnosti prekrivanja starih vzorcev z novimi ali tega, kako se učiš reagirati na način, na kakršnega si se odločil danes. Seveda je to dolga in težka »vaja«, polno je napak in ponovnih poskusov, ker je to težko. Težko se je vseskozi zavedati tega, kar počneš. Težko je prepoznavati vsak trenutek sproti in posebej. Nekako tako, kot bi stopil iz samega sebe in se nepristransko opazoval kako deluješ in kako reagiraš.
In ne gre za tole:
Thot wrote on 26.07.2002 at 11:03:12:Si mislila da jo popraviš, predno nastane škoda ali predno nastane še večja škoda
Škodo tako ali tako vedno narediš samemu sebi. In je enkrat večja, drugič manjša, pač odvisno od tega, v kakšnem odnosu si z osebo, ko se ti zgodi »napaka«. In sem spet pri iskrenosti – če je to odnos z nekom, ki ti je bližje, lahko iskreno poveš in popraviš »napako«, če je to odnos z nekom, ki ti ni blizu oz., za katerega ti je konec koncev vseeno, kaj si misli o tebi, sam pri sebi vidiš napako in jo poskušaš popraviti v naslednji situaciji. In pomemben je cilj, ki ga zastaviš sam sebi in ki ga želiš doseči.
Sem bila zdajle bolj jasna? Moje mnenje pač.
m.
Home
Pages: 1 
