Kdo lahko reče, kaj je napačno in kaj prav?

Jože je naredil tisto, kar se mu je v tistem trenutku zdelo edino možno. Lahko mu sodijo po človeških zakonih. A božji so malo drugačni.

Ana in če ne verjameš v boga? Kaj potem? Si kriv zato ker ne verjameš v nekaj kar drugi? Si kriv če si drugačen?
LP
T.

oprosti, Thot, saj to ni toliko stvar vere kot pa tega, ali znamo sebi prisluhniti. Ne svoji glavi, ampak temu tam nekje okrog srca. Glava bo vedno iskala razloge in opravičila, zakaj eno stvar narediti ali ne. Če  pa poslušaš srce, pa veš, kdaj je treba kaj storiti ali pa, kdaj akcija ni potrebna.

To je težko razložiti, a tistim, ki se znajo poslušati, je jasno, o čem govorim. Nekako smo povezani z božansko energijo. Od tam dobimo prave odgovore. V srce.

Miska wrote on 18.07.2002 at 14:48:39:



oprosti, M.,  nisva se čisto zastopili. S tem, ko sem rekla, da lahko sodijo človeka po človeških zakonih, božji so pa drugačni, sem mislila naslednje: tukaj si po človeških zakonih mogoče obsojen za umor, pa čeprav iz usmiljenja. Nekje drugje, na drugem, višjem nivoju, pa se dejanje mogoče sploh ne smatra za umor. Mogoče se smatra celo za pozitivno dejanje.
Zato pa: kaj sploh vemo? Kaj lahko obsojamo? Zakaj naj bi ločevali med pravim in napačnim? Stvari so take kot so in, upam, M, da nas bo čim manj, ki bi bili postavljeni pred tako izbiro kot si bila ti. S tem, da se seveda zavedam, da so taki doživljaji ravno zaradi čustvene nabitosti in samospraševanja velika priložnost za duhovno rast vseh udeleženih.

pozdrav in lep popoldan vsem

Vsak se v bistvu lahko znajde pred podobno dilemo. Ampak če se pokaže kot dilema, kot eno tehtanje da ali ne, pol ne. Pol tehta razum, ne pa srce. In če tehta razum, bo v obeh primerih razčlenjeval v neskončnost, zato  končno rešitev ne more bit odrešitev. Za nobenga, čeprav naj bi jo odločitev prinesla. Razumu ne smemo prepuščat dokončnih odločitev, naj se raje sploh ne spravlja v take dileme. Bi moral jože rečt sorry, jožica, to ne bo dobr za nobenga od naju..,  

Če se dilema ne pojav, če  srce kot ana prav, ve da da al pa da ne, ne da bi se odločitvijo sploh ukvarjalo kot  odločitvijo, pol itak je kar je. Pa naj bo to življenje al pa smrt. Bo jože reku jožici, kar je, je dobr za oba ...

titud wrote on 18.07.2002 at 15:17:38:

titud, jaz še vedno ostajam pri upanju… Upanje je tisto, ki v takih primerih še ostane… In upanje je tisto, ki umre zadnje... Saj veš – dokler je upanje, je življenje… Ko umre upanje, tudi življenja ni več…

In če ti rečeš, da tehtanje povzroči razum – OK. Pa če je tudi tako, potem ti povem, da srce zelo hitro sliši, kaj mu reče razum… In tehtanje se nadaljuje…

Odrešitev? Hja, če ne bi bilo upanja, bi to res bila odrešitev… In v takem primeru tudi vem, kako bi se odločila… Ampak upanje ostaja…


titud wrote on 18.07.2002 at 15:37:33:

Tole, titud, me je napeljalo na razmišljanje o take vrste dejanju pri osebi, ki se »zaveda«, torej ve, kaj se okoli nje dogaja in je še sposobna misli, želja, čustev in na drugi strani oseba, za katero rečemo, da »ni pri sebi«, torej v nekem drugem svetu, v katerega pa mi nimamo dostopa.

V vsakem primeru prevzameš odgovornost za tako dejanje. Pustimo sedaj ob strani odgovornost do drugih, odgovornost do človeških zakonov ali pa odgovornost do božjih zakonov. Prevzameš odgovornost sam pred sabo…

Ali ima ta odgovornost pred samim seboj različno »težo« pri obeh vrstah oseb, ki sem jih omenila? Pri tisti, ki ti zna povedati, pri kateri lahko začutiš, da tako ne more in ne želi več živeti, da tako življenje nima več smisla, da to ni življenje, ampak je eno samo trpljenje in na drugi strani pri osebi, ki ti tega ne zna povedati, torej niti ne veš in si niti ne moreš zamisliti ali ona v svojem svetu trpi, morda se je s situacijo lahko sprijaznila in lahko živi s svojimi omejitvami, ali pa je morda v tistem drugem svetu celo srečna?

Je razlika?

M.

Evo, tole sem včeraj nekje prebrala:

»Najpogostejši dokaz v korist evtanazije je tisti, ki bi ga lahko imenovali »dokaz iz usmiljenja«. Gre za izjemno preprost dokaz, vsaj kar se tiče osrednje zamisli, ki ima preprost smisel. Na smrt bolni včasih trpijo tako strašno bolečino, da jo je tistim, ki je niso dejansko izkusili, težko dojeti. Njihovo trpljenje je lahko tako strašno, da ne bi hoteli o njem niti brati niti razmišljati. Celo ob njenem opisu se zgrozimo. Dokaz iz usmiljenja pravi: evtanazija je upravičena, ker temu naredi konec…

Veliki irski satirik Jonathan Swift je umiral celih osem let, medtem, ko se je – po besedah Jospeha Fletcherja – »njegova pamet drobila v koščke«. Bolečina v njegovih oslepelih očeh je bila včasih tako močna, da so ga morali zadrževati, da si jih ne bi iztrgal. Nože in druge mogoče pripomočke za samomor so morali skrivati pred njim. Zadnja tri leta svojega življenja ni mogel početi drugega, kakor vpiti od bolečine. In ko je nazadnje umrl, je bilo to šele potem, ko so ga celih 36 ur zvijali krči…«

M.