Quote:


Torej ?


Quote:

Berem med besedami.
Besede so besede.

Bom odgovorila Thot-u in Robiju. Ne vem Robi, kaj misliš s tem, da bereš med vrsticami, pa tudi to ni bistvenega pomena. Saj jaz tudi ne morem vsega prebrati. Res je, da ljudje raje razglabljamo o stvareh, kot pa, da bi to v resnici počeli. Prava ljubezen je za vsakogar nekaj drugega, ker smo si ravno po čustvih najbolj različni. Tudi jaz osebno pisem samo o tem, kakšna naj bi prava ljubezen bila, čeprav z leti ugotavljam skoz bolj, da jo mogoče nisem...ali pa ne bom nikoli doživela...Tole NE BOM, je relativno, ker nisem jasnovidec, pa tudi ne morem vedeti. Zame je vseeno teoretično gledano prava tista ljubezen, ki človeka osrečuje in navdaja z nepopisno voljo do življenja in predajanja. Ko postanem JAZ TI in obratno. V življenju pa pravila ni, še stvari v katere absolutno verjamemo in za katere bi pripravljeni storiti vse...se spreobrnejo v eno veliko bedo in razočaranje...včasih zadostuje samo ščepec soli več, pa se lahko odlična juha spremeni v majonezo...Poznam to. V iskanju prave ljubezni smo ljudje prav hecni. Hrepenimo po nemogočem, nedosegljivem, pa nečem, kar bi bilo polpolno...tega pa žal ni. Pripravljeni smo verjeti tudi nemogoče...
Ne vem, ker ne poznam nobenega primera popolne ljubezni. Tisto kar bereš v knjigah so le odsev človekovih hrepenej in želja...resnica pa...
lp
Angel

Jaz sebe čisto dobro poznam in razumem, samo kaj, ko me drugi ne. Thot, ti kar zavidam, da verjameš v pravo ljubezen. Saj jaz tudi verjamem vanjo, samo doživela jo še očitno nisem. Una iz knjig je samo požljiva želja pisalcev. No, mogoče so jo tudi doživeli, pa v knjigi obujajo spomine nanjo. Umetnost življenja je jemati stvari in dogodke take kot so. Ljudje si preradi ustvarjamo iluzije v svojih glavah, potem pa razočarani spoznamo, da so res samo iluzije. Želeti nekaj, po tem hrepeneti je pa gonilna stvar v našem življenju. Mene to oživlja in spravlja iz otopelosti. Prava ljubezen, ki je brezpogojna, osrečujoča in tako opevana...v vsej književnosti, glasbi in umetnosti naj pa ostane tam kjer je. Misliš, da bi na primer Prešeren še zdihoval po Juliji, če bi mu ona enostavno legla v posteljo? Mislim, da ne...ravno zato, ker je bila tako nedosegljiva, se mu je zdela popolna... Mam prav?
lp
Angel

[color=Blue][/color]Umetniki...zafrustrirani in bogi...ja, sej ravno zato pa so umetniki...njihovo nadarjenost samo krepijo nedosegljive želje in hrepenenja...Nedosegljivost? Saj ni važen objek ali ime. Naj bo Julija ali pa Lara...kovali so jih v zvezde, kot popolna brezmadežna ženska bitja; opevali so njihovvo lepoto tja do nebes in še čez...Pa misliš, da so bila res tako popolna, brezmadežna bitja...ali so bile samo namišljene osebe v njihovih glavah. Vidiš Thot, zato sem ti napisala prav banalno-<Bi Prešeren še zdihoval po Juliji, če bi mu legla v postejo? Zakaj pa ni zdihoval po uni bogi ženski, s katero je imel nezakonske otroke?>
Simple. Objekt poželjivosti in popolnosti je lahko samo nekdo, ki ti ni dosegljiv. Si se kdaj platonsko zaljubil? Jaz sem se...prava beda. Zguba časa. Le kaj mi pomaga hrepenenje, če pa ni utehe? Jalovo je.
Umetnost življenja je verjeti v nekaj popolnega. Mene lahko prepričujejo v knjigah in prekrasni umetnosti o popolni in enkratni ljubezni, verjela pa ne bom, dokler tega sama ne doživim. Besede lahko sedaj obračava podolgem in počez...do istega bova prišla. Sanjati je lepo, živeti brez sanj-muka. Preobračati besede sem in tja...ma, ne vem, mogoče se jih da, samo zato še ne morem napisat knjige. Prej bi lažje pisala pravljice za otroke. Uni bi mi mogoče še verjeli...
Odgovori no! <Bi po tvojem Prešeren še zdihoval po Juliji, če bi mu legla v postejo- s taprve?>
lp
Angel

[color=Blue][/color]Mal sem te zjezila, imam občutek...
Vidiš, platonska ljubezen je popolna. Človek se zaljubi v neko projecirano osebo, v tako kakšno si želi, da bi ta oseba bila. Nezrela ljubezen je to. Dogaja se najstnikom, vsaj v veliki večini. Za pravo ljubezen pa mora človek žrtvovati tisto prvotno zaljubljenost v kateri ne vidi nobenih napak ljubljene za resničnost. Da je njegova ljubljena oseba tudi človek z napakami, muhavostjo, trmoglavostjo, lažnjivostjo, da je nepopolna...Ni isto zbuditi se zjutraj ob ljubljeni osebi, ko je gola pred tvojimi očmi...ali pa zdihovati po njej vse dneve, ko se šopirjeno mota okrog tebe vsa poželjiva...
In z leti...una zaljubljenost in čar strasti...pa kar mine in gre nekam u franže. Se zato ljudje tako radi nanovo zaljubljajo? So res zanimivi samo začetki?
Naj napletem dalje. Poznam ljudi, ki so prav zasvojeni z ljubeznijo. Bolje rečeno vedno iščejo nekaj novega...letajo od cveta na cvet v upanju, da jo bodo našli. Se mi smilijo, pa vendar jih hkrati občudujem. Od kod jim po mnogih razočaranjih sploh še želja po novem iskanju? In-med umetniki je največ takih brezupnih primerov. Iščejo nove navdihe...

Se strinjam...razen v eni malenkosti. Napisala sem, da je platonska ljubezen zame POPOLNA-ne PRAVA.
lp
Angel

Angel wrote on 07.08.2002 at 15:06:08:


 8)          8)            






off topic

Ja Blisk ni problema
Prava ljubezen je svoboda. Me razumeš?
Ko imaš človeka, ki ti je vizuelno seveda privlačen, kar pa čez čas vseeno izgine, a ne popolno-srečen človek ostane lep tudi do pozne starosti..., in te sprejme takega kot si in je ob tebi tudi ona prava celotna oseba, brez spletk, prez poniževanj, brez podkupovanj, je preprosto takšna kot je in tebi ugajajoča. Prava ljubezen je svobodna. KAko svobodna? Osebno svobodna. Ko nimaš tistega občutka, da moraš nekaj storiti, da ne bo tišine, ko se stisneš k njej in veš, ad si se stisnil ti, da te ima nekdo rad, takega kot si, z vsemi tvojimi napakami in vzorci, ko se končno sprostiš. Težko je napisati, samo toliko za vzorec.
LP
T.