Tale tema me pa čaka že nekaj tednov... ja, v bistvu gre za tako veliko stvar, da je ne moreš kar na hitro odpravit. Po drugi strani pa drži tudi to, da spremembe lahko delamo le na ravni posameznika...
Moje razmišljanje pa je takole: voditelji, predsedniki, menedžerji in sploh predvsem ljudje, ki vodijo zadeve (še lepše, če bi bili takšni vsi ljudje), ne bi smeli biti ljudje z egom, ampak ljudje, ki so ego presegli in imajo v sebi ljubezen.
Če gledamo trenutne politike, imamo večino časa občutek, da v prvi vrsti poskrbijo zase, da nekako nimajo občutka kaj je skupno dobro, dolgoročna korist, in kako priti do tja.
Mogoče se bo moje razmišljanje zdelo marksistično, ampak ne morem razumeti, kako lahko imajo ljudje tako različno visoke prihodke. Vsi smo oblikovani približno enako in imamo približno enake potrebe. Kako lahko ima nekdo 10x večjo plačo, kot nekdo drug - saj ne more imeti toliko večjih potreb! (vem, da sem to podala zelo na kratko, upam da razumete o čem govorim - in v tem trenutku se ne bom ukvarjala s tistimi, ki nočejo delati)
Zaradi sistema kapitalizma in konkurence se vsak bori, da bi zase prisvojil čim več in s tem čim manj ostane za druge. Redki so ljudje, ki vidijo, da s sodelovanjem, z zadovoljstvom vseh vpletenih pridemo do večjega outputa (da o manjšem stresu ipd. sploh ne govorimo).
Ena čisto konkretna izkušnja: znanka ima dokaj dobro službo, s solidno plačo in fer odnosom, ker gre za privat firmo je pa seveda delovni čas nedefiniran (delaš ko in dokler je delo, čim več tem bolje) in tudi preveč dopustov ni zaželjeno. Pač vedno se najde kaj za kritizirat in mož jo pri tem podpira, da ne rečem podpihuje - češ kako bi moralo biti in kakšni so zakoni.
Njen mož je s.p.. Razmišljal je o zaposlitvi delavca, in v nekem pogovoru se je razburjal, da ne glede na to, kaj se on uspe dogovorit s človekom (o pogojih dela, recimo plači), mu zakon predpisuje minimum. Verjamem, da bi se mu uspelo s kakšnim nesrečnikom dogovoriti za mizerno plačo, saj poznamo situacijo v Sloveniji.
Ampak človek ne vidi, kako v dveh podobnih situacijah, kjer pa je na različni strani, razmišlja popolnoma nasprotno.
No, takrat sem pomislila, hej, on bi moral zaposlit svojo ženo, in ji dat plačo, za kakršno si misli, da bi si jo zaslužila.
Idealno bi bilo, če bi vsi delodajalci imeli podrejene, do katerih jim ne bi bilo vseeno, ki bi jih imeli radi, ljubili(?) . Še lepše bi bilo, če bi tudi voditelji na najvišjih položajih imeli radi svoje ljudi, delali v njihovo dobro in jih ne videli samo kot davkoplačevalce.
Sem idealist?
Grem raje razvijat svojo ljubezen.